Predsednica je poudarila pomen druženja in enakosti med invalidi. Vsak izmed prisotnih nosi svoje težave, svoje skrbi in bolezen s seboj. Ob druženjih z dobro voljo pa se te težave malo odmaknejo ali vsaj za kratek čas izzvenijo. Sama sem kot članica UO ZDIS in v svojem imenu pozdravila vse prisotne. Dnevi, ki so pred nami, niso najbolj prijazni. Vsi nosimo kanček pelina v srcu, kanček bolečine ob izgubi naših dragih. V tem času se na njih še posebej spomnimo v prepričanju, da nas čakajo na obali večnosti. V mislih pa smo tu in zdaj z ljudmi, ki jih je bolezen in invalidnost za marsikaj prikrajšala. Pa vendar imamo drug drugega, radi se družimo z enakimi, drug drugemu potarnamo ali se pohvalimo in popestrimo in polepšamo dan ter pričaramo nasmeh na obraz. Ne sprašujemo se, kaj je sreča, smo preprosto srečni, da imamo ljudi, ki zmorejo pomagati, ki zmorejo deliti srečo.
Naj bo ta dan tak, ki se ga bomo z veseljem spominjali, dan, ko so se invalidi družili in ga na najboljši način preživeli ob prelepem programu, ki so ga izvedli osnovnošolci, twirling plesalke in plesalke iz Šmarja pri Jelšah. Tudi brez harmonike ni šlo. Doživeli smo tudi nekaj nepozabnega, nekaj kar je le malokomu dano. Smeli smo voščiti g. Jožetu Bajcu ob njegovi 100-letnici; čilemu in prijaznemu gospodu, ki zelo dobro skriva deset križev. Naj mu zdravje služi in vse dobro smo mu vsi skupaj zaželeli. Rožice, ki mu jih je podarila predsednica, pa naj mu povedo, da smo ponosni nanj in v vsakem cvetu se skriva na tisoče najlepših želja.
Hvala vsem, ki ste gradili mozaik današnjega dne za lepši jutri invalidov. Svoje delo in poslanstvo ste res dobro opravili.
Tekst in foto: Dragica Mirnik
