Odločim se podeliti z vami osebno izkušnjo. Iz "koluarskih" slišanj izvirajo ideje o množični skrbi za male živali. Sprehajalci psičkov so v porastu. Mogoče bi bilo reči, v želji za svoje zdravje sem ga "odjagal" ven in peljal na zrak štirinožnega prijatelja. Saj to bitje ve nagonsko in "nagorsko", kdaj in kako opraviti. Šalo na stran. Zagotovo je vsaka oblika udejstvovanja zunaj boljši kontakt z realnim svetom. Zato obenem ta zgodba naj ne pripelje v nobene primerjave. Še manj je namen govora o gibalni ravni za zdravje. Je le sprehod za morda kakšen "fajn navdih".
Samemu sebi primerjava, primer ali večja primera lahko najbolj pribito drži. Povem vam, z moje strani v naslednjih minutah, to mojo plat na ravni naravnega in že znotraj tega, kar je "dano".
Šole v naravi na Kopah je hitro konec. Srečno izpeljana je kot zadnji nočni smuk naše mini ekipice učiteljev v igriv hodnik. Za še: naprej bi, predvsem brez nezgod. To vse lahko vidimo, zgolj na odprto raven, v fizičnih obrisih. Moj čas karantene po tem, ko še toliko bolj smelo delim zgodbe, ko sem bil deležen časa za spremljevalca otroku s posebnimi potrebami. Opozorilo, te posebne potrebe izhajajo samo iz fizične omejitve. Je le malo bolj slaboviden. Prej ali slej, na hitri poti poleg, je jasneje. Se svetijo čuti, to pot povsem drugače. Midva sva se učila smučanja, teka na smučeh, sva pa tudi planinarila. Mogoče sva drugače celo vrtala v celec stopinje na koncu, kot najavo nove smele veščine. Ena je njegov odtis, druga pa moj ...
Priprave pred tem tednom aktivnosti so se pri meni poznale v brenčanju glave po najdihojcah in že vseh oblikah pripomočkov za varen spust. Sva pripravljena za rez, uvodni zdrs po snegu. Sam stremim k naloženemu, skrbi v koš vrženih stvari. Imam jih ob strani, v veri za čim bolj gladko izpeljano in svežo akcijo. Teden dni pred odhodom na Koroško je. Na teh "friško" s snegom nametanih zimskih radostih na Kopah je odpravljen tudi polno zaseden, razposajen otroški avtobus.
Smučarski dnevnik imenujem z namenom spoznanje, kar mi veli primarna izkušnja skozi moj vid, kaveljca 4.a, vrlega Leona. Leon je pravi simbol za radovednega, zvedavega dečka. Zelo hlepi po podajanju vsega umetniškega sija v navalih domišljije. Tudi če so zdaj moji uki, so ti vmes le smučarsko ali gibalno nakazani. To rečeno opravlja lahkotno na celcu ali v nebu, "milky way", in tudi padeva lahko, celo s smučkami na nogah.
"Bum, kakšen bombastičen začetek. Tole bo vir inspiracije!" na glas osmislim smer dogajanja v želji prebroditi gibko vel elana skozi teden.
Trk Leona je bil tako slišen, plosko ob sošolca, pri izbiri opreme v loži Kop. Trk v glavi kot klik, je tudi v smuki. Zlahka je malo poprej, ko sva se v loži spoznala, do vseh vprašanj kako, zakaj in ali pojdeva s celo smučarsko opremo. Ob tem sva uspela zapeti pancerje. Od tu naprej sva imela spremljevalne "diskuse v slogu vremenarjev": kateri kosi telesa pokrijejo kateri del opreme. Maska za obraz, je prvi dan obvezno v žepu. Veter vzgornik vijuga, prevrača in razvleče v jutranjiku nabrane kepe v sojih svetlobe. Vidno že skozi okno ob kavi, še z zajtrkovalnice.
Na koncu doživetij, zgod, nezgod, kakor komu ljubo, je bilo tu prav zabavno. To eksaktno, koliko časa sem iznašel, ga vzel v roke. Odslikava trenutkov, ko sva z Leonovimi planetarnimi repaticami občasno že pristajala na snežni odeji, vsak tak odtis pomeni tudi čas. Sebe sem v zavedeni idili besed občasno ustavljal v pluženju. Uravnotežil sem se znova, znova v vzdrževanju forme v stikih, številk potiskov besed zunaj planetarnega izdihljaja na smučeh. Dobesedni navedek. Ali le smeha Leona ... sveže servirani Leonovi detajli na krožniku poleg. Jih ni nikoli bilo manj. Gola izložba. Naužil sem se pegic v novem spektru barv, dan v kinestetiki giba. Biti. Morda pa pride še kako prav v gibu.
Gibanje je preraslo v koncu dneva: "Učitelj, jaz pa po dnevu smuke ne razmišljam, sploh kot prej, da bi klical starše domov."
Občutno je dober stik prebit, v tem Leonu popolnoma novih pretopljenih gibalnih znanjih. Brblja. Skozi besede sva marsikaj izlila, z dneva več v dan, tako prelila na dan občutenja, ko sva uskladila smer pohoda, ali pa podelila enkrat cof, drugič žogo, vrh kape.
"Kope v vsem vremenu sijejo po dani izkušnji. Na polno zdaj, po mesecu, se spomin vije. Ni to le vir motivacijskih napotkov. To ostane del samologa, ki poje vetru v bran, dežju v dežnik, ali pa snegu v oporo. Kaj vse sva opravila, je tudi odšlo z vetrcem dol, v izdihljajih ob aktivnostmi (na smučeh, pohodih, teku na smučeh ali pa s konjičkom, to je s pogledom na storjeno), s smehom ali le z nasmeškom: "Pojdiva. Opraviva Leon to!"
Po dveh vetrovnih dneh sva priromala na prag "3. dneva na Kopah". Iznajdem to v trenutku predrugačenja cilja. Leona v "konjičku" oprtam na rame. Rinem korak za korakom v hrib, poleg stare sidrne vlečnice. Ta se razteza v liniji, proti golemu vrhu vidnih Kop. Vmes po zelenem gozdu srečava izgubljene ali avanture iščoče otroke, čisto pod vrhom pa že kakšnega sopihajočega tekača na smučeh.
Leon povsem odmisli strah pred višino. Vključi njegov pozabljen steznik 10 let. Začne na novo izdih, vdih. Poudarjeno in tekoče. Moj korak poslej zaupa živi bruto, dodani teži. Osvojen vrh pomeni nasmeh. Se kar razleze v kote ušes, kot te pike vir zbode naprej. Ni mi ravno ravnalka, fitnesu za noge, "štajga" namreč do vrha Kop. Gre naprej dobra iztočnica, kaj vse zmoreš znotraj in še v naklonini terena. Moja hvala za z jelke stresenega snega, lojalnosti (do vrha v ritmu konjička) in nove karakterne lastnosti, ki so me popeljale v drugo dimenzijo. Gon, doživetje, kontakt z notranjim je nekaj, kar osvaja brez besed. Nevede poklopi, sklopljena je vez. Gibam. Gibaš: na notri, vidno je le drugo: zunanji svet.
"A bi šla drugo jutro v planine?" z iskrico v očeh melje. Odkrito gre na mlin nasmeha, vreden je vložek. Smuk, tek na smučeh, rojstnodnevno iskanje skritega zaklada, pohodništvo v celcu pušča tvoje sledi.
Tekst in foto: Štefan Zabret
