Doroteja Hauser je bila rojena v Gradcu leta 1877 v ugledni meščanski družini. Slikarstvo je sprva študirala na deželni umetniški šoli v Gradcu ter nadaljevala pri slikarju in oblikovalcu Wilhelmu von Debschnitzu, ki je leta 1902 postal soustanovitelj znanega ateljeja za uporabno in likovno umetnost. Svoje slikarsko znanje je izpopolnjevala tudi v Dresdnu pri Karlu in Emiliji Pelikan Mediz, priznanih učiteljih krajinarstva, figuralike in portretiranja.

Kdaj se je s starši preselila na Stallnerjevo vzpetino pri Vojniku, iz virov sicer ni mogoče razbrati, gotovo pa je, da je bila tam nastanjena že leta 1921, saj od tega leta dalje v celjskem časopisju zasledimo objave o njenih razstavah doma in v tujini.

Živela je dinamično in ustvarjalno življenje meščanske izobraženke, ki so jo domačini spoštovali, saj ljudi nikoli ni delila po premoženjski, nacionalni ali še manj po politični plati ter je bila domačinom zelo naklonjena, zlasti otrokom.

Čeprav je z razstavami, potovanji in korespondenco vseskozi vzdrževala stike s kolegi doma in v tujini, je bila na svoj dom zelo navezana. In prav ta navezanost na dom je postala zanjo usodna. Kot Nemki ji namreč povojno obdobje ni bilo naklonjeno in čeprav so domačini poznali njeno protinacistično držo, to ni pomagalo. Nova oblast jo je kot Nemko nameravala razlastiti in izseliti. Ni si mogla zamišljati življenja brez svojega doma in umetnin, zato je hišo zažgala in naredila samomor. 

Ali je bila njena smrt res posledica samomora ali pa se je tiste usodne noči med 15. in 16. januarjem 1946 zgodilo še kaj drugega, ostaja nepojasnjeno. Neznano kje je ostal tudi velik del njenih likovnih del, ki so bila občudovana na razstavah v Celju, Zagrebu, Ljubljani in številnih razstavah v tujini.

Njena umetnost se je razodevala v portretnem, krajinskem in tihožitnem žanru večinoma malih, intimnih formatov. Navdihe je iskala v bidermajerski umetnosti. Izdelala je tudi vrsto družabnih in pravljičnih motivov v posebni tehniki škarjereza.

Tekst: Jelka Gregorc, foto: Janja Jedlovčnik