Prelepa si soška dolina, pod soncem najlepši si kraj,

prelepe so naše planine, tja vračam vesel se nazaj.

Tam potok Hudinja se vije, prijazno, veselo šumlja,

tu srca vesela živijo in pesem pri nas je doma.

Spoštovana gospa Ivanka Koprivnik!

Praznovanje 90. rojstnega dne! Da, to je častitljiva obletnica, ki sama po sebi vzbuja spoštovanje. A če pomislimo na vse, kar ste v vseh teh, več kot petdesetih letih poleg svojega trdega dela naredili za ljubiteljsko kulturo v Socki, v Občini Vojnik in tudi širše, potem številka 90, dobi še veliko večji pomen.

Odkar sta z Vladotom v začetku sedemdesetih let prišla živet v Socko, ste z dušo in srcem živeli in se razdajali za naš domači kraj. Verjetno si takrat nihče ni predstavljal, kako močno boste zaznamovali kulturno življenje v Socki.

Že leta 1975 ste ustanovili prvo otroško, no ne ravno otroško, ampak mladinsko folklorno skupino z osmimi pari gorenjskih narodnih noš. To pa pomeni, da smo vsi takratni mladi folkloristi danes stari že čez šestdeset let. Kmalu zatem je sledil nastanek znane in legendarne skupine Vrajeva peč. Nato pa so iz vas kar vrele nove in nove ideje in nove skupine so kar nastajale in nastajale. Nastale so sekcije: Soške oglarke, Grofje, Kan-kan, Mažoretke, Francele, dramska skupina, leta 1998 nova otroška folklorna skupina, ki so jo sestavljali že naši otroci, ljudske pevke, odrasla folklorna skupina in še marsikaj bi se našlo. Vsaka od teh skupin pa je nosila delček vaše energije, ustvarjalnosti in neizmerne predanosti kulturi. In vse to, gospa Ivanka, ni bilo naključje. To je bila vaša vizija. Skratka, v Socki se je odvijalo tako pestro kulturno življenje, da je že primanjkovalo nastopajočih prostovoljcev, zato smo nekateri člani društva sodelovali kar v dveh ali treh sekcijah.

Ko pomislimo na uradne začetke našega Kulturnega društva marca 1998, si ga brez vas skoraj ne znamo predstavljati. Bili ste pobudnica, soustanoviteljica, idejna vodja, predsednica in tista gonilna sila, ki je znala mlado in staro navdušiti za sodelovanje. Marsikdo je rekel: »To se ne da«. Vi pa ste mirno odgovorili: »Seveda se da, samo organizirati se moramo.«

In organizacija... Pri vas je bila to vedno posebna zgodba. Vse je moralo biti pripravljeno pravočasno. No, pa se je začelo… in Slavica je šivala in šivala.  Če je bila vaja ob sedmih, ste bili pripravljeni že ob šestih. Če je bil nastop čez mesec dni, ste že preverjali, kdo bo napisal, ah uboga jaz, kdo bo kaj pripravil, kdo bo za kaj poskrbel, kdo bo prinesel pecivo, sicer ste ga spekli kar sami. Nakar smo vsi skupaj poskrbeli, da je bilo vse tako, kot mora biti.

Vrata vašega doma so bila vedno široko odprta za vse člane društva. Vendar vaš dom,  ni bil le navaden dom. Dolga leta je bil kar neuradni kulturni dom našega kraja. Pri vas so potekali sestanki, vaje, priprave na nastope, druženja in nešteto pogovorov. Tu so se odvijale vse kulturne prireditve z bogatim programom, ki so se nadaljevale v prave vaške veselice vse do jutranjih ur. Vse to z namenom povezovati ljudi in kraj. Vedno ste bili veseli, kadar so ljudje skupaj peli, plesali, igrali in se družili. Tukaj se je začela tudi prireditev »Socka poje, pleše in igra«, ki je sčasoma postala prepoznaven del kulturnega utripa kraja. In da, tudi naslov našega Kulturnega društva je bil dolga leta kar vaš domači naslov – Socka 65.

Tako je bilo vse do vaše pozne upokojitve oziroma dokončnega zaprtja gostilne Koprivnik. Nakar smo kulturno prireditev preselili v grajski park, še prej pa na grajsko dvorišče graščine Socka. Kot plod vaših idej smo tam med drugim uprizorili igre kot so Turjaška Rozamunda, Danes grofje Celjski in nikdar več, pa mogoče še kaj…

Vemo, da vaše življenje ni bilo vedno lahko in da ste mnogokrat bili utrujeni že zaradi svojega zahtevnega gostinskega dela od jutra do večera. Mnogi bi si po takšnem dnevu želeli samo počitek. Vi pa ste ob zvokih harmonike ali pesmi kar naenkrat dobili novo energijo. Zdelo se je, kot da kultura na vas deluje mnogo bolje kot katerikoli zdravnik. Ko je šlo za petje ali ples, ste v trenutku postali »vsaj polovico mlajši«. Če smo iskreni, smo včasih komaj dohajali vaš tempo.

Od nekdaj mi je zelo ljub pregovor velikega indijskega misleca: »Ko bo odpadel zadnji list, umrlo zadnje drevo in bo ujeta zadnja riba, bomo spoznali, da denarja ne moremo jesti.« Temu ste verjeli tudi vi, z dušo in srcem. Za ljubiteljsko kulturo vam nikoli ni bilo žal ne časa, ne truda, ne sredstev, niti lastnega denarja. Posebno mesto pa je imela tudi vaša gostoljubnost. Od vas ni nihče odšel žejen ali lačen. V trenutku ste na mizo postavili skledo svojih dobrot.

Danes smo zbrani tukaj, da vam izrečemo iskreno in posebno zahvalo. Zahvalo za vse ure, dneve in leta, ki ste jih nesebično podarili drugim. Zahvalo za vašo energijo, dobro voljo, vztrajnost in srčnost. Zahvalo, za vaš zgled, za vaše znanje, dobroto, neomajno voljo in za vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Predvsem pa zahvalo za to, da ste verjeli v moč ljubiteljske kulture, povezovanja in skupnosti v našem malem kraju.

Draga gospa Ivanka, vedite, da za seboj niste pustili le dogodkov, nastopov in prireditev. Pustili ste, nekaj veliko pomembnejšega. Pustili ste prijateljstva, spomine, povezanost med ljudmi in občutek, da skupaj zmoremo več. Prav zaradi ljudi, kot ste vi, Socka ni le kraj na zemljevidu, temveč skupnost vrednot, ki bodo živele. Vaša sled v našem kraju je neizbrisna, vaše delo pa bo še dolgo navdih sedanjim in prihodnjim rodovom.

Za vse to, draga Ivanka, vam iskrena hvala. Hvala pa tudi Vladotu, saj je očitno »moral« sodelovati in strumno plesati po vaših taktih, seveda samo kadar je šlo za ljubiteljsko kulturo. Brez njega tudi vi ne bi bili to, kar ste bili skozi vsa ta dolga leta.

V imenu Kulturnega društva Socka in v svojem imenu vam želim vse dobro, veliko zdravja in srečno gospa Ivanka.

Govor oziroma zahvalo ob praznovanju 90-letnice Ivanke Koprivnik je za Kulturno društvo Socka pripravila Ivica Švab.