Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
5°C
JUTRI
24°C
6°C
Oceni objavo

Z rajem pride tudi odgovornost

Ko v poletnih mesecih na sončen dan obiščete vas Polže pri Novi Cerkvi, natančneje Soržev mlin, si lahko v senci pod drevesi ob žuborenju mlinščice, ki poganja mlinsko kolo, spočijete misli in naberete energije. Vsak drug letni čas pa okolici prinese nov čar. Gospodarju domačije Otonu Samcu večkrat rečejo, da živi v raju, česar se dobro zaveda. Še bolj pa se zaveda odgovornosti, ki jo ima pri ohranjanju te dediščine. Otonu Samcu Občina Vojnik letos podeljuje priznanje za življenjsko delo na področju kulture.
V drobnem in na videz krhkem Otonovem telesu se skriva izjemna energija, ki ga poganja pri celodnevnem delu in skrbi za Sorževo domačijo. Del te je kar pet zgradb, ki so označene kot spomeniki kulturne dediščine, za katere pa Oton skrbi z veliko ljubezni in veselja. »Rojen sem v domači hiši. Odraščal sem z zlatimi starši, dvema bratoma in sestro v zelo pozitivnem in krščanskem okolju. Očitno sem poleg materialnega, podedoval tudi gene za skrb in veselje do tega, na čemer sedim, da imam to izredno rad. Skozi to se pojavlja tudi neka mera ponosa in odgovornosti. Predvsem do mojih prednikov, staršev, starih staršev, prastaršev« je poudaril Oton. Njegov praded je namreč leta 1865 od pražupnije Nova Cerkev odkupil mlin, leta 1866 postal lastnik te domačije in leta 1872 dal postaviti žago venecijanko. Oton še vedno ponosno hrani originalen načrt in dovoljenje zanjo, kot tretji vodni obrat na domačiji.



Strojnik, mlinar, kmet

V mladosti je odraščal z delom na kmetiji. Izšolal se je za strojnega tehnika, kar mu prav pride tudi na domačiji. Oton se dobro spomni tudi velike kovačnice, ki bila poleg mlina: »Kot otrok sem bil zelo rad blizu kovača, ki je tam delal. Prevzelo me je oblikovanje razžarjenega železa. Očitno se je to tako usidralo vame, da sem šel v srednjo šolo strojne smeri in se zaposlil v tovarni kovinskih izdelkov in livarni Vitanje, kjer sem dobival tudi štipendijo.« Oton je bil po duši vedno tudi kmet: »Čutil sem z zemljo, z našo kmetijo in sem tukaj rad pomagal. Ne spomnim se, da bi šel kadar koli na delo z odporom.« Pri Samčevih se je vedno kmetovalo na star način, s kolobarjenjem. Pred 34 leti je poškropil še zadnjo koruzo proti plevelu, pozneje je opustil tudi živinorejo, saj je ugotovil, da lahko z mlinom pridelke iz svojih njiv predela v mlevske izdelke z dosti višjo dodano vrednostjo in jih tudi proda. Z leti je pridobil redne odjemalce, vmes tudi kakšno pekarno. »Še toliko bolj sem vesel, ko opažam, da čedalje več mladih peče domači kruh, v prehrano uvaja zdrobe in kaše, kar je šlo leta nazaj že precej v pozabo."


30. december

»Marsikdo, ki nas obišče, mi pravi, da sem bogat in imam rad to svoje bogastvo. Bogat pa nisem samo v lastnini, ki je ne bom nesel na oni svet, bogat sem tudi v odgovornosti. Dokler sem še fizično in materialno sposoben, poskušam to dediščino vzdrževati v čim bolj pristni podobi,« je povedal Samec in dodal, da ima srečo, da živi v občini, ki je imela od ustanovitve posluh za dediščino in je, kolikor je le lahko pomagala pri vzdrževanju. »Pa ne samo meni, tudi drugim, ki imajo kulturne spomenike. To je velik plus, tudi v tem smislu, da deluje kot spodbuda, da vztrajamo.« Vse te naklonjenosti domačiji ne bi bilo brez zgleda staršev, ki sta pokazala ljubezen do doma. S požrtvovalnostjo in z muko sta vztrajala na kmetiji tudi v težkih povojnih časih. Vztrajala sta tudi za ceno svojega zdravja, zato Oton čuti še toliko večjo pripadnost: »Rad poudarim, če na 30. decembra, na katero koli leto do sedaj, deluje mlin, sem izredno vesel. To pomeni, da zima ni prehuda in da tudi jaz do neke mere funkcioniram. Ta dan je namreč moj rojstni dan in če takrat vse deluje, sem res vesel.«


Moka, mehl, flour, farina …

Veselje na domačijo prinašajo tudi obiski otrok in gospodar se rad pomudi z njimi. Zaenkrat se mu na to še ni treba pripravljati. Z leti se je nabralo veliko informacij in pri pogostem ponavljanju, ko ljudem podaja znanje, je tako kot bi se naučil na pamet. »Zelo rad vidim, da si obiskovalci vzamejo čas, da gremo pogledat do jeza, ki se nahaja 300 metrov višje, da vidijo, katere naprave omogočajo, da v mlinščico priteče voda iz reke Hudinje,« je povedal Oton. V Soržovem mlinu lahko gostje tudi prenočijo. Kar izvira že iz Otonovega otroštva, ko so na počitnice prihajali sorodniki iz tujine, veliko tudi iz New Yorka. Ti so tudi svoje prijatelje pripeljali na obisk. To so bili zametki prvega turizma. »Obiskovalci so spodbujali starše, da bi naredili tujske sobe, kot se je reklo sobam za tujce, za kar pa ni bilo denarja. Želja je bila ves čas prisotna, zato smo se ob prvi priložnosti združili, delno mlajši brat ter žal sedaj že pokojna brat in sestra in v mansardi mlina in stanovanja uredili apartmaje,« se spominja začetkov Oton. Vsako leto tako sprejemajo goste iz vsega sveta. Oton je tako postavljen pred komunikacijske izzive. Nemško se zna sporazumeti, mu pa včasih manjka pogovorne prakse, v živo se sporazumeva tudi v angleškem jeziku, pozna okoli 300 italijanskih besed: »Ko imam gosta pred sabo, po navadi vem, kaj želi od mene izvedeti, se poučiti. Res pa v več jezikih poznam izraze za moke, zdrobe, kaše, vrste žit in kar je povezanega z mlinom. Veliko mi pomeni izraz na obrazu človeka, ki ni površen, ga dejansko zanima, kar vidi, sliši in čuti. Pogosto rečem, da so videli in slišali nekaj novega na tej starodavni domačiji.« Nečakinji Ana in Emanuela stricu pomagata pri različnih opravilih, rezervacijah, komunikaciji in delu preko računalnika, ki se ga Oton, odkar ni več v službi, ne dotakne več. 


Knjige, planine in zgodovina

Za Otona, ki ga že od otroštva rado zebe, so najbolj duhamorni poznojesenski oblačni dnevi in dolgi zimski večeri. Tako da v roke rad vzame kakšno knjigo. Še posebej je ponosen, ko se tudi domačija znajde v kakšni od njih. Ko so ga zdravstvene težave položile za en teden v posteljo, je za rojstni dan dobil knjigo patra Branka Cestnika Sonce Petovione: »Sem preveč nemirni duh, preveč stvari imam še v planu, da bi lahko mirno ležal. Zato mi je prišla zelo prav in sem jo hitro prebral. Všeč mi je jezik pisanja, arhaični izrazi, v knjigi pa so opisani tudi okoliški kraji, ki jih poznam.« Rad prebere tudi kakšne strokovne članke. Včasih, ko je bilo še več energije, je izredno rad planinaril, to bi rad še sedaj in občasno mu tudi uspe: »Tiste tridnevne planinske ture odpadejo. Predvsem iz razloga, da ne morem pustiti doma toliko časa samega, sploh v toplejših mesecih, ko je sezona hkrati za planinarjenje in kmetovanje. Se pa zgodi, da se kakšno nedeljo popoldan odpravim na Kislico ali Paški Kozjak ali po bližnji okolici. Tudi s planinskim društvom Vitanje, ki ga je pred 45 leti pomagal soustanoviti, se odpravi na kakšen organiziran izlet.« Otonu pa se oči zaiskrijo tudi ob odkrivanju preteklosti domačije in zgodovine njegovih prednikov.


Dolžnost

Priznanje za življenjsko delo bo Oton uradno prejel na prvi kulturni prireditvi, ki bo mogoča glede na stanje epidemije in dovoljenj NIJZ. »Veliko sem razmišljal, zakaj bi naj dobil to nagrado. Nekako mi je samoumevno, da sem to dediščino dolžan vzdrževati,« je povedal Oton, ki je ob prejemanju formalnih priznanj kar malo v zadregi. Vedno je kulturno nagrado povezoval z udejstvovanjem na področju petja, instrumentalne glasbe, dramske dejavnosti. Sam pa ni nikjer ne poje, sodeloval je pri dramski skupini, v kateri sta sodelovala tudi mama in oče, ta je bil tudi režiser. Največje priznanje bi mu bilo, če bi vedel, da bo nekdo za njim nadaljeval tradicijo. Med drugim je tudi prejemnik bronastega vojniškega grba, Soržev mlin za nivo kakovosti ponudbe krasi priznanje francoskega reda sv. Fortunata, pred leti pa so dobili iz italijanske gastronomske fakultete tudi priznanje na področju kulinarike za pripravo pristne štajerske kmečke malice. Tako so postali še učni center, kjer lahko to znanje delijo naprej. Oton tudi drugače rad poprime za kuhalnico in preizkuša pripravo različnih jedi, v katerih pa gostje naravnost uživajo. 


Tekst: Klara Podergajs

Foto: Matjaž Jambrišlo

Oglejte si tudi