Že zelo zgodaj sem vedela, da želim postati novinarka, čeprav sem zaradi varnosti pod možnost B vpisala študij prava. Na novinarstvu je bil usmerjevalni izpit in sem se bala, da ga brez izkušenj ne bom opravila. Na srečo se je zgodilo obratno. Sploh si ne predstavljam, da bi v življenju lahko počela kaj drugega. Verjetno bi bila še kje uspešna, zagotovo pa ne bi bila zadovoljna. Tudi po debelih dveh desetletjih novinarske in uredniške poti pri ČZP Delo si menjave službe ne želim, čeprav sem že kdaj doživljala trenutke, ko bi zaradi velikih pritiskov na delo odšla kam drugam. Imam posebno srečo ali milost, da so bili vsi moji dosedanji šefi zelo spoštljivi do mojega dela. Ocenjujem, da imam pri Delu, največji časopisni hiši v Sloveniji, največje možnosti, da lahko izrazim, kar sem mi zdi pomembno. Še posebej zadnja leta, ko ustvarjamo tudi samostojno revijo Onoplus. Naklada te je vsako leto višja, bralke in bralci nam zaupajo, kar je bistveno. Težave, ki jih predstavljamo in obravnavamo, so tudi težave naših bralcev.

Kateri novinar je po vašem mnenju uspešen in koliko se lahko družba skozi vaše poslanstvo spreminja v pozitivno smer?

Vsako delo moraš opravljati s strastjo, pošteno, zelo pomembna je empatičnost. Čeprav izhajaš iz sebe, moraš vedeti, da ničesar v življenju ne delaš le zase, ampak za sočloveka. Če nekoga vodijo lastni egoistični interesi, je bolje, da novinarstvo pusti pri miru. Če pa vidiš, kje je srž težave v družbi in odpiraš te teme, jih na pravi način in strokovno obdelaš, verjamem, da se lahko tudi skozi novinarski žanr stvari v družbi obračajo na bolje.

Na katerih področjih najpogosteje opozarjate, da se stvari ne vrtijo v pravo smer?

Vsa leta je moja primarna tema nasilje nad žensko, otroci in v partnerskih odnosih. To so področja, kjer dobivamo ogromno vprašanj in klicev na pomoč in kjer bomo morali še vsi zelo veliko narediti, če se bomo hoteli ohraniti kot ljudje. Zadnje čase se ukvarjam s potrošništvom in težavami našega kapitalističnega sistema. Njegove posledice bomo čutili še zelo dolgo, pa če ta trenutek prenehamo s kopičenjem in hlastanjem po »več«. Naša dolžnost je, da se temu upremo. Pred časom se je mlajša kolegica jezila na čakanje v kolonah proti hrvaškemu morju. Potem sem napisala uvodnik: A moramo res vsak konec tedna leteti na morje? Je to nujno, če si želiš oddahniti? A ni dovolj, da imaš dom, knjigo, svoj mir? A ni to najbolj pomembno v življenju? Odziv bralk in bralcev je bil zelo velik z mnogimi pritrdilnimi komentarji, npr.: »Hvala bogu, tudi jaz imam možnosti iti na morje, ampak bolj uživam doma pod svojo jablano«. Današnji tempo življenja, sistem in vrednote, ki nam jih vsiljuje sedanji kapitalizem, so zelo krute in nevarne. Verjamem, da se ljudje ob vseh težavah, ki jih imajo, niti ne zavedajo, kako hitro jih to kolesje zmelje in potegne vase. Ni treba vsak konec tedna kam iti, si nakupiti ne vem koliko stvari, da boš srečen. Ne boš, kvečjemu boš slej ko prej nesrečen, ker delaš in potem zapravljaš za neumnosti. Od nas se zahteva, da vedno več kupujemo, da vedno več trošimo, kar je absurd. Precej se ukvarjam tudi z odnosom do narave in okolja. Trudim se biti čim bolj spoštljiva in suverena do njega in želim, da bi ljudje razumeli, da to ni samoumevno. Moramo se zamisliti, kaj počnemo z naravo, sicer bo naša kakovost življenja prej ko slej katastrofalna.

Nemalokrat s prstom pokažete na krivca in s tem komu tudi stopite na žulj. Kako se odzivate na kritike?

Z leti je postala moja koža bolj debela. Če sem se včasih odzvala na prvo žogo in zelo čustveno, si danes vzamem čas, premislim in se šele potem odzovem. Včasih pogledam na koledar in ugotovim, da je luna. Poslušam, da se ljudje spihajo, kdaj tudi odložim slušalko, ker noben človek ni »kanta« za smeti. Nihče na svetu ni dolžan zgolj poslušati, komunikacija mora biti dvosmerna. Obvezno poslušam, ko imajo prav, ekstremnih izpadov pa ne. Če obdelujemo politično temo, se zagotovo oglasijo privrženci druge izbire. Ljudje se standardno jezijo na naše politike in tega smo vajeni. Večino člankov pred tiskom preberem, ker moram in hočem za vsebino revije stati. Nekatere tematike res zelo dobro poznam, sem suverena in vem, kaj hočemo bralkam in bralcem sporočiti. Nimam se pred kom zagovarjati in me to ne vznemirja. Ne spomnim se, da bi kdaj napisano obžalovala. Kvečjemu mi je žal, da česa nisem napisala, takrat ko je bilo aktualno, pa me je prehitela kakšna druga tema. Če začutim težavo in vidim, da se zgodi neka krivica, to jasno napišem.

Vaše mnenje o družabnih omrežjih?

To me sploh ne zanima in tudi o tem sem že večkrat pisala. Nimam nobene potrebe, da bi javnosti sporočala, da zdaj pečem »štrudl« ali odhajam na Šmarno goro. To je še eden izmed produktov današnje družbe, ko ljudje mislijo, da morajo ves čas sporočati, kaj počno, kje so, objavljati svoje fotografije – to je patologija. Redki uporabniki družabnih omrežij so zmerni, veliko je zasvojenih s to dejavnostjo in ti ljudje živijo v nekem vzporednem svetu. V Novi Gorici obstaja ambulanta za zdravljenje odvisnosti in psiholog dr. Kramli pravi, da dnevno prejme vsaj štiri klice zasvojencev z družabnimi omrežji ali njihovih staršev. To je grozno in nespametno.

Ste politično opredeljeni?

Vsak človek, če prizna ali ne, je politično profiliran. S tem se pretirano ne ukvarjam. Bližja mi je levica, čeprav imajo tudi desne ideološke usmeritve svoje kakovosti in dobre ideje. Če desni ali levi govorijo neumnosti, opozorim ene in druge. Predvsem pa mislim, da bo treba politično polarnost enkrat preseči. To ne pritiče sedanjemu času, na takšen način napredka ne bo. Osnovne vrednote in vizija bi morala biti blizu tako levici kot desnici, vse ostalo so politične igrice, ki me ne zanimajo in me dolgočasijo, ker so sila predvidljive.

Kaj uspešna poslovna ženska, kot ste vi, počne doma?

Zelo rada sem doma, sem zapečkarica, gospodinjim in se tudi doma posvečam svoji službi. Sin je že odrasel, mož pa tudi (smeh). Lahko bi ob štirih ugasnila telefon in računalnik, ampak si ne znam predstavljati dneva brez poročil, knjige, dobrega časopisa. Kar zadeva moj prosti čas, sem pa precej pusta. Moja največja sprostitev je pes, popoldne hodim z njim na ljubljanski grad. V preteklosti sem bila še kar aktivna športnica, veliko sem se ukvarjala s tekom. Čedalje bolj potrebujem svoj čas in mir, potrebujem pa tudi rutino. Psiholog, dr. Andrej Perko, pravi, da lahko človek doseže napredek le z rutino (mora zjutraj vstati, iti v službo ipd.). V njej mora najti smisel življenja, katerega trdno jedro so družina, širša družba in delo. Znotraj te rutine se mora vsak dan truditi, da je čim boljši, uspešen. Tudi sama sem učinkovita le, kadar imam načrtovan dan, strukturiran, torej ustaljen ritem. Če imam svoj mir, dobivam tudi ideje, sicer izgubljam čas in energijo.

Tekst: Sonja Jakop

Foto: arhiv ČZP Delo