Kdor se nikoli ne zmoti, ni pevec

S pesmijo je življenje lepše. Če prijetno zveni, poslušalcem boža dušo. Če pa nam je dano, da lahko sami prepevamo, je užitek še toliko večji. Temu brez kančka dvoma pritrdi Vaclav (Slavko) Jakop iz Višnje vasi pri Vojniku, ki mu je dolgoletno prepevanje prineslo vse Gallusove značke, veliko drugih priznanj, lani pa tudi bronasti grb Občine Vojnik. Znanemu solistu glas pri njegovih skoraj 83 letih še odlično služi. V mladosti je bil I. tenorist, kasneje II., zdaj že dolga leta prepeva I. bas. Slavko je v družbi garancija, da druženje ne bo minilo brez petja. Pesem ga od vsega najbolj drži pokonci, tudi sedaj z njo premaguje praznino, ki je zaradi ženine smrti pred nedavnim zazevala v njegovem domu. Vsakdo, ki ga pozna, ga najprej poistoveti s petjem, zato ga bomo tudi predstavili skozi verze ljudskih pesmi, ki ga kot osebnost najbolje opišejo.

»Sem pevec in peti je vse mi na sveti …«

Popolna se strinjam, pesem me spremlja iz najnežnejšega otroštva, v različnih organiziranih sestavih pa neprekinjeno prepevam že polnih 70 let. Še vedno sem aktiven pevec cerkvenega in moškega pevskega zbora v Novi Cerkvi. Pred ustanovitvijo novocerkovskega moškega zbora sem pel v Vojniku. Pred časom smo neformalno sestavili vokalno skupino Stari prijatelji, šest sokrajanov se nas je zbralo, običajno nas povabijo, da zapojemo na raznih družinskih slavjih, obletnicah ipd.

»En starček je živel, je vince rad pil …«

Ta je povsod popularen. Ko pojemo v znanih družbah, nas brez Starčka običajno ne pustijo oditi in jaz ga tudi z veseljem zapojem. Nekako so mi ga pripisali, ker je večina pesmi moj solo. Solist poje z visoko dvignjenim kozarcem vina, na koncu se s kupicami pridruži vsa družba in ga na zdravje skupaj spijemo. Za Starčka bi rad dobil naslednika, nekateri ga že poskušajo prepevati, vendar pravega še nismo našli. Nekatere je po nepotrebnem strah solističnih vložkov. Sam treme pri petju nikoli nisem imel. Če se zmotiš, moraš peti naprej, pa četudi besedilo po svoje ukrojiš. Mene so učili, da 'kdor si ga ne upa polomiti, ni pevec'. Sam imam to srečo, da si besedila dobro zapomnim, čeprav sem imel tudi kdaj 'plonklc' v roki – za vsak slučaj. Vedno moraš misliti, kaj poješ, pa gre.

»Le pijmo ga, ne glejmo ga, saj je le vince, ni voda …«

To je ena izmed mojih najljubših pesmi, ker je vesela. Vino in pesem gresta vedno skupaj, vendar je treba piti po pameti. Včasih je umetnost prepevati vso noč in zjutraj priti čisto trezen domov, ampak se da. 'Zdravičke' imam nasploh rad. Tudi cerkvene pesmi so mi zelo pri srcu, me pa motijo sodobne priredbe nekaterih starih napevov, kot npr. Slomškovih pesmi.

»Kmetič veselo na svetu živi …«

Vesel sem, da še lahko delam na svoji kmetiji. Slaba volja človeku ne koristi, saj ne moreš peti, če si slabe volje. Zato si ob delu večkrat zapojem, veliko sem pel v 'štali', tudi z mamo (op. p. ženo) sva večkrat skupaj zapela. Ema je zgodaj vstajala in ko je zalivala svoje cvetoče ljubljenke okoli hiše, si je vedno, vedno prepevala (pove s tresočim glasom, po licu mu spolzijo solze). Tudi vsi trije otroci so podedovali posluh in smo skupaj kaj zagodli, ko so bili še doma. Je pa res, da je petje včasih kot služba in je moralo delo počakati ali pa ga je moral namesto mene opraviti kdo drug, vendar hujših trenj v družini zaradi tega nismo imeli.

»Škrjanček poje, žvrgoli, se bel'ga dneva veseli …«

Včasih me res imajo za škrjančka. Pel bom, dokler bom lahko in me bodo radi poslušali, od vsega imam najraje kakšen dober solo. To je moj način življenja, za petje nisem nikoli preutrujen. Zmeraj sem se bal, da me ne bi grlo zapustilo. Zato vedno pazim, da ne pijem mrzlih in gaziranih pijač, pravijo pa, da en deciliter rdečega pred nastopom ni greh.

Tekst: Sonja Jakop

Foto: Matjaž Jambriško