Kot je pisalo na vabilu, sem v torbo zložila valjar, predpasnik in modelčke za peko piškotov. Veselila sem se časa, ki sta mi ga njegovi vzgojiteljici poklonili, da ga lahko preživim z vnukom. Priznati moram, da me je bilo tudi malo strah, kajti otroška pričakovanja so velika. Bala sem se, da bi kaj 'zamočila'. Toda vsa moja skrb je izginila, ko sem prišla v vrtec in se srečala z drugimi. K nam so pritekli otroci in nas prijeli za roke. Vzgojiteljica Mojca in pomočnica Polona sta nas prijazno povabili v igralnico, kjer je bilo že vse pripravljeno za peko piškotov. Razložili sta nam, kako naj bi delo potekalo. Testo je bilo kmalu pripravljeno in razdeljeno med otroke. Otroške ročice so vneto valjale, potresale moko in izrezovale piškote raznih oblik, kar pa ni vedno tako enostavno. Veseli vzkliki so spremljali vsak piškot, ki se je lepo odlepil od mize in končal na pekaču. Nekateri pa se niso in niso hoteli odlepiti in takrat smo na pomoč priskočili stari starši. Pekači so se polnili z medvedki, rožicami, konjički, smrečicami, piškoti različnih oblik in velikosti. Kar hitro so prvi pekači romali v pečico in prehitro smo porabili vse testo.

Igralnica je bila v hipu pospravljena. Posedli smo se ob mizicah, na katerih so dišali pravkar pečeni piškoti. V naših naročjih so sedeli vnuki in veselo iskali piškote, ki so jih sami naredili. Zraven se je prilegla kavica za odrasle in čaj za otroke. Vsi smo se strinjali, da nam je peka piškotov za popoldansko srečanje staršev zelo uspela.

Ko smo zapuščali vrtec, je cela stavba dišala po piškotih. Prijetne vonjave so naznanjale prihajajoče praznične dneve. Tudi v naših srcih je bil praznik, eno samo lepo doživetje. Hvala vzgojiteljicama, da sta zbrali pogum in nas povabili vrtec. Mirno delim mnenje vseh starih staršev, bilo je prelepo.

mg