V ponedeljek, 1. junija 2026, se je od nas poslovila draga mama, stara mama, prastara mama in praprastara  mama Ana Fabčič, rojena Žvanut, iz Podrage. Rodila se je 13. marca 1926, mami Jožefi, roj. Durn, in očetu Francu. V družini je bilo šest otrok, Ana je bila drugorojena. Na svet je prišla v času fašizma. Podobno kot ostali primorski sorojaki, je na lastni koži utrpela krivico potujčevanja že v rosnih letih, ko je prvič prestopila šolski prag. Na lastne oči je videla Mussolinija, ko so šolski otroci morali spremljati njegov govor na Travniku v Gorici. Dobro se je spominjala italijanskih vojakov v vasi ter prihoda nemške vojske. Ob spominih na krutosti vojne je večkrat dejala: »Pobrali so nam mladost, ničesar nismo imeli. Da se kaj takega ne bi nikdar več ponovilo!«

Na svoji dolgi življenjski poti je doživela marsikaj dobrega in še več slabega, kajti biti zaveden Slovenec v času fašizma je bilo vse prej kot lahko. Očeta in mater je Ana zelo spoštovala in ju imela rada, obenem jima je bila hvaležna za vse dobro, kar sta naredila za svoje otroke. Vrline ter poduk svojih prednikov je skrbno negovala v svojem srcu ter jih ljubeče posredovala svojim trem otrokom, pozneje pa vnukom in pravnukom. Od mladih let je morala marljivo poprijeti za vsako delo na kmetiji, kar jo je izoblikovalo v potrpežljivo, trdno, a vedno ljubečo mamo in ženo. Negovala je spomine na svoje stare starše, na zelene gozdove in vinograde ter na domača polja. Od rojstva do smrti ni nikdar zapustila svoje domače vasi in leta 1949 se je poročila s sovaščanom Jožetom Fabčičem. V zakonu so se jima rodili trije otroci, ki so si vsi ustvarili družine. Na jesen življenja so Ani bili v veliko veselje številni vnuki in vnukinje, letošnje leto pa jo je doletela prav posebna čast, saj je postala praprababica. Poleg tega je 13. marca praznovala svoj stoti jubilej in kot najstarejša občanka Vipave je bila deležna številnih voščil. Najlepše darilo pa ji je bila sveta maša, ki so jo obhajali v družinskem krogu na njenem domu. Tudi ko je njeno telo polagoma izgubljalo življenjsko moč, je njen duh ostal bister in voljan. Zanjo so požrtvovalno skrbeli njeni najbližji, dokler se ni sklenil krog njene zemeljske poti. Do zadnjega diha je ostala zvesta idealom družine, ljubezni do rodne Podrage in domače grude. Od nje smo se poslovili v petek, 5. junija 2026, na domačem pokopališču v Podragi. Njeno življenjsko pričevanje ostaja zapisano v knjigi pričevanj Ptice treh viharjev spodaj podpisane. S hvaležnostjo za vse njene modrosti in dobroto ostaja neizbrisna v srcih njenih najbližjih in vseh, ki smo jo poznali. 

Ingrid Patricia Boben