Pol stoletja nove šole v Vipavi
Ko slišiva ime pesnika Draga Bajca, se najprej spomniva na našo šolo, ki je poimenovana po njem. Že osmo leto preživljava dneve v njej in zdi se nama, da je tu že od nekdaj. Nikoli pa se nisva vprašali, koliko je v resnici stara. Letos praznuje 50 let. V novo šolo so v začetku hodili le učenci 7. in 8. razreda. V teh letih pa je dobila dva nova prizidka in telovadnico. Preoblikovala se je v večjo, popolnejšo stavbo, ki danes sprejme več kot štiristo učencev. Obletnico smo praznovali v oktobru, ko smo se na slovesni prireditvi sprehodili skozi čas. Tako kot takrat smo otvorili novo šolo, jo postopoma dograjevali, se ustavljali na njenih pomembnih postajah in podoživljali pomembne dogodke. Ogledali smo si delček slavne lutkovne predstave Salon Expon, se podali v vesolje in poskušali doživeti astronomsko noč pred petindvajsetimi leti, spomnili smo se likovnih, rokometnih, košarkarskih in glasbenih uspehov, pa tudi vseh ravnateljic in njihovih pomočnikov. V znak zahvale smo jim podarili šopke. Glasba je tista dejavnost, ki je na naši šoli že od začetka, zato nas je spremljala skozi celotno prireditev. Poslušali smo pihalno godbo iz Vrhpolja, tamburaše, otroški in mladinski pevski zbor in pianistko Katjo Poljšak. Na naši šoli pa so se kalili tudi pevci, ki danes sestavljajo komorni zbor Ipavska. Prijazno so se odzvali našemu vabilu in nam zapeli. Za kar se da lep zaključek, so glasbeniki in pevci združili moči in naši šoli zaželeli vse najboljše. Brez torte seveda ni šlo. Otvoritvi šole je pred petdesetimi leti sledila zakuska v hotelu pri Jelkotu. Tudi mi smo ta dan želeli ustvariti praznično vzdušje, zato smo vse prisotne povabili na zakusko. Našo avlo smo ta večer spremenili v hotel pri Jelkotu. Ob pijači, jedači in razstavi o šoli, ki jo je pripravila učiteljica Ana Kobal s svojimi učenci, smo se družile različne generacije, povezane z našo šolo. Še naprej bo šola odpirala svoja vrata. Želiva si, da bi vanjo radi prihajali in odhajali z lepimi spomini.
Tisa Princes Ledinek in Vida Furlan, učenki 8. a razreda
Prijateljstvo živi tudi na šolskih hodnikih
Poletne počitnice so pospravljene že med spomine, jesen nas je pahnila v hitro, dnevno rutino. Urniki so se sestavili, dejavnosti so izbrane, jutranje konice nas spet zaposlujejo ... Vse teče kot namazano, po načrtu, v rokih, po dogovorih in po pravi časovnici. Hitimo, ustvarjamo, se učimo, pripravljamo, oddajamo, proizvajamo, ažuriramo, izpolnjujemo … Kolesje se vrti, sistem deluje, vse se ujema, nič ne zaostaja, nastaja rutina. V vsem tem pa vzpostavljamo odnose, takšne in drugačne. Nekatere le bežne, druge bolj poglobljene. Večinoma dobre, nekatere bi izboljšali, druge kar pozabili. Za ene imamo čas, za druge si ga bomo nekoč vzeli. Za vse verjamemo, da so nujno potrebni. Odnosi so tisti, ki naše kolesje dnevne rutine naredijo znosnejše in prijetnejše. Zgladijo obveznosti in dolžnosti, da skozi njih hitro zdrsnemo kot smo nekoč po starem toboganu v domačem parku. Otroci to še vedno znajo! O pomenu odnosov med ljudmi, o prijateljstvu, smo v 5. a in 5. b razmišljali pri pouku. Ugotovili smo, da nam veliko pomeni, da znamo biti pravi prijatelji in da se je za dobre medčloveške odnose še vredno ustaviti in potruditi. Kljub obveznostim, domačim nalogam, bralnim značkam, testom, govornim nastopom, vajam, preizkusom in še in še….. je lepo, če najdemo čas za sošolca v stiski, za osamljenega prijatelja ali nekoga, ki nas razume. Šolska prijateljstva živijo na dolgih hodnikih, med pet minutnimi odmori, med prehodom iz ene v drugo učilnico ali na skrivnem šolskem stopnišču. Obstajajo kratka prijateljstva, ki veliko pomenijo. Obstajajo šolska prijateljstva, ki preživijo poletne počitnice in se jeseni znova okrepijo. Prijateljstva, ki so vsako šolsko leto nova in prijatelji, ki so z nami vseh devet let in še naprej. Prijatelj je bila naša tema pri likovnem pouku. Verigo prijateljstva smo oblikovali na zidovih šolskega hodnika. Naj vsi vidijo, kaj zares šteje. Pravi prijatelj!
5.a in Mirjam Goričan Štimec |
