Humoristična skupina SMEH je sestavni del Mladinskega gledališča Tržič, ki letos praznuje 50-letnico delovanja. Društvena dejavnost je v letih obstoja posegala na gledališko, lutkovno, recitatorsko, plesno in glasbeno dejavnost. Leta 2010 so se zaradi skromno odmerjenih sredstev za ljubiteljsko kulturo usmerili tudi v kulturni turizem in tako povezali svoje dejavnosti še z literarnim potepanji po Evropi. Lani so bili v Švici in Makedoniji, še prej na Češkem, Bolgariji, Romuniji, Rimu in Vatikanu,….

Johann Wolfgang Goethe je v predgovoru k drami Faust zapisal, da je treba samo seči v polno človeško življenje – in kamorkoli zagrabiš, povsod je zanimivo. In tudi na 23. Smehovi literarni ekskurziji je bilo tako. Prvi cilj 46 članske popotniške ekipe je bil Dunaj za katerega je že Levstik v Martinu Krpanu leta 1858 zapisal: »Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj!«. Dunaj je metropola elegance, zgodovine in navdiha. Mesto valčka, zrezkov in sacher torte ter velikega kolesa v Praterju. Sprehodili smo se do palače Schoenbrunn in njene Gloriette, Štefanove cerkve, kipa Marije Terezije in se čudili navdihu arhitekta Hundertwasserja. Smo pa Slovenci na Dunaju v zgodovini pustili številne sledi in zato je lepo priti na Dunaj in videti Plečnika, Cankarja in Janšo.

Naš drugi cilj je bila lepotica Donave, majhno veliko mesto, mesto miru – Bratislava kamor smo se po dobri uri vožnje s katamaranom pripeljali v pristanišče pod Bratislavski grad. Sprehodili smo se skozi mestne ulice mimo slovenske ambasade do skoraj neizogibnega Čumila – delavca v jašku oz. t.i. »man at work« in »skočili« na  Markov avtobus, ki nas je s Slovaške popeljal na Gradiščansko. Tu smo občudovali Nežidersko jezero in kot pravi kulturni delavci v zapuščenem rimskem kamnolomu spremljali priprave na operni spektakel Tosca, ki se bo odvil to poletje. Dan smo zaključili v Haydnovem mestu – Železno, obiskali smo skladateljevo grobnico ter preko »nevidne meje« vstopili na Madžarsko.

Naš tretji cilj je bil »madžarski Versaille« - dvorec Fertod-Esterhazi s 126 sobanami v rokokojskem stilu, 650 slikami, mogočnimi vrati iz kovanega železa, kapelico, marionetnim gledališčem, dvoriščem z vodnjakom, 300 hektarji velikim francoskim vrtom in še bi lahko naštevala. Večer pa nam je prinesel »literarni spopad« med Brdavsom in Martinom Krpanom, ki sta ga »uprizorila« Janez Kikel in Boris Kuburič. Na teh panonskih ravnicah so se bile prenekatere bitke s Turki (znamenita je bila prav gotovo tista, ki se je avgusta 1664 bila v neposredni bližini Monoštra med avstrijsko in turško vojsko) in prav Levstikova povest tu lahko pričara vzdušje pretekle zgodovine. Odgovorov zakaj Martin ni bil Janez, kaj je bila angleška sol (smodnik ali odvajalo), s čim so postregli Martinu na Dunaju (»dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, štiri bele pogače z maslom in jajci umešanih«), ter zakaj je naš junak posekal prav lipo in ne nemški hrast ter čemu je ostal raje vdovec kot, da bi domov odpeljal za ženo cesarjevo hčer Jerico, se je ta večer nabralo kar nekaj. V omenjeni bitki so seveda zmagali Avstrijci in Turke pognali v deročo Rabo.

Naslednji dan nam je ostal še ogled Sombateja, mesta, ki je pravi zaklad preteklosti in sedanjosti. Kulturniško popotovanje pa smo z Marijano Sukič, lokalno vodičko, zaključili v Monoštru kjer smo se lahko prepričali, da lipa še vedno zeleni med porabskimi Slovenci. V hotelu Lipa, sedežu glavnega »poveljstva« porabskih Slovencev, so nam v tamkajšnji dvorani predstavili film o društveni dejavnosti naših Porabcev. V poslopju je tudi uredništvo časopisa Porabje, ki je že nekaj let tednik in izhaja v porabščini in slovenščini. Tu je tudi sedež Radia Monošter, ki tedensko oddaja 28 ur programa. V restavraciji hotela so nam postregli s kulinarično umirjeno hrano, ki ji radi pridenejo prekmurske in porabske dobrote.

Tako! Še spominska fotografija izpred hotela Lipa z zadnjimi izvodi tednika Porabje in pot proti domu s polnimi in nepozabnimi vtisi literarno-kulturniškega popotovanja od Alp do Panonske nižine se je po 1330 km lahko zaključila.

zapisala: Alice Kikel in Boris Kuburič
fotografije: Janez Kikel