»Tvoja želja se ni izpolnila. Zapisala si – In naj ne vrne se med nas krvi in mržnje težki čas. – Morda se bo želja izpolnila, ko bomo zbrali dovolj poguma in se uprli. Da upor. Upor z besedo. Upor s pesmijo. Upor z resnico, ki mora biti v naših besedah. Upor brez nasilja, a upor vsak dan, proti vsaki krivici.« Besede Barbari, pevki židovskega rodu s pravim imenom Monique Serf, rojena leta 1930, ki se je celo drugo svetovno vojno morala skrivati po različnih krajih v okolici Pariza, je pravnik, kriminolog – penolog in kolumnist, prof. dr. Dragan Petrovec posvetil v tokratnem slavnostnem nagovoru pri taborišču Ljubelj. Ugotavlja tudi, »da se zlo razrašča in da nismo dovolj pogumni, da bi se z njim borili brez omahovanja, brez preračunljivosti in nepopustljivo. Preveč je politikov, ki sejejo sovraštvo, in politikov, ki to dopuščajo in mirno opazujejo ali pa se pretvarjajo, da ni nobene nevarnosti,« je še pridal vsem zbranim na slovesnosti. Dodal je, da so se najbolj tragične žrtve preteklega časa spremenile v neusmiljene maščevalce in sejalce smrti, oporo pa jim dajejo tisti, ki ustvarjajo teorije kakršna je tista o upravičenosti preventivnega etičnega čiščenja. Spomnil je na največje taborišče, ki je trenutno na svetu, na Gazo. Na umiranje nedolžnih otrok, ki nimajo prostora v naših srcih. »Kadar nam prikazujejo slike iz taborišč je eden najpogostejših prizorov mala deklica, ki si zaviha rokav in pokaže vtetovirano številko na podlahti. Človek, otrok, je postal oštevilčeni predmet v inventuri za odpis, izbris, uničenje. A tovrstno žigosanje nam ni tuje niti danes. Na podoben način smo Slovenci izbrisali več kot pet tisoč pri nas živečih otrok. In še pred nekaj leti ni bilo prostora v dijaškem domu prav blizu nas za šest begunskih otrok. Pravzaprav je tam bil prostor, a ni ga bilo v naših srcih.« Zaključil je upajoče: »Barbara, tvoja pesem ne sme biti zaman. Ne sme se izgubiti s teboj. Tvojih besed ne sme raznesti veter, da se ne bi več slišale. Ponesti jih mora med vse ljudi, da iz njih vzklije upanje, vera, moč in pogum za spremembe.«
Goste na Ljubelju je pozdravil gostitelj, župan Občine Tržič, magister Borut Sajovic, ki je opomnil na to zakaj se vsako leto srečujejo na mestu nekdanjega taborišča, na spominski dan Občine Tržič: »Naše naloge v teh zgodovinskih časih so zahtevne, ampak bistveno drugačne, manj težke od poti, ki so jo tisti, na drugi strani za žico, prehodili več kot 76 let nazaj. Sprašujem se kaj je sporočilo takih slovesnosti? Eno samo in preprosto – naj se to nikdar in nikoli več ne ponovi.«
Spomnil je še, da je na temelju te zgodbe nastalo tudi 55 letno pobratenje med Tržičem in francoskim mestom iz Alzacije Sante Marie aux Mines, ki ju je združilo trpljenje ljudi v času druge svetovne vojne. V obeh občinah sta bili namreč koncentracijski taborišči. Tržiški župan je dodal še en opomnik tistim, ki danes interpretirajo polpreteklo zgodovino: »Zgodovina je in mora biti učiteljica modrih. Prosim in apeliram na zgodovinarje, da opravijo svojo vlogo, ljudem, ki imamo svojo lastno glavo in pamet ponudijo samo preprosta dejstva, znali se bomo odločiti sami. Nikdar in nikoli pa ni in ne more biti naloga zgodovinarjev, da tolmačijo zgodovinska dejstva kot se nam dogaja sedaj, enkrat v korist ene, enkrat v korist druge opcije.«
Sonja Vrščaj, nekdanja taboriščnica, ki je preživela taborišče Auschwitz - kraja »kjer se je smrt utrudila do smrti« in velja za najbolj okrutno taborišče med drugo svetovno vojno, je spregovorila v imenu vseh tistih, ki jih ni več in so skupaj preživeli pekel druge svetovne vojne: »Minilo je že 80 let odkar so se odločili veliki, da našo ljubo domovino razdelijo med seboj, prevzgojijo njene prebivalce, uničijo kot narod in priključijo za vedno dele naše domovine svojim državam. Mi se s tem nismo strinjali. Dokazali smo, da imamo svojo domovino neizmerno radi, zato imamo že pred tem časom velike junake, ki so znali ob pravem času odločiti, da so jo ohranili v takem obsegu kot je bla že leta 41.« Obudila je spomine na čas, ki ga je preživela v taborišču: »Pretepanje je bilo na vsakem koraku. Nisi vedel ne kdaj ne zakaj, vendar si bil tepen. Hoteli so nas spraviti na nečloveški nivo s tem, da so nas tudi ponižali, da so nas že ob prihodu ostrigli do golega, obrili do golega, nas razkužili in pobrali vse, karkoli je bilo vezano na našo osebo.« Opisovala je okrutnost življenja v taborišču, kjer so se pazniki trudili, da bi jih izmučili do smrti: »Tudi vse to kar sem zdaj povedala ni bilo dovolj, ker je še vedno smrt premalo pobirala ljudi. Zato so si namislili še zaplinjevalnico mladih, starih, zdravih do tistega trenutka in pa krematorij ter so njihov pepel potem raztrosili po lagerski ekonomiji. Kje so ti grobovi, kdo ima svoj grob tako kot zahtevajo nekateri sedanji politiki?« se je še vprašala.
Tudi po vrnitvi iz taborišča je kot aktivistka in udeleženka upora v Trstu in na Krasu borila za svojo domovino: »Nikdar nismo obžalovali, da smo se odločili za to pot. Dali smo na razpolago svoja življenja, največkrat mlada življenja, zato da ohranimo Slovenijo, ljubo domovino, ljubo zemljo, za sebe in vse naše bodoče.« Sonja Vrščaj apelira predvsem na mlade: »Imejte radi domovino, tako kot smo jo imeli radi mi, ne dovolite da tisti, ki imajo sedaj moč, bi kakorkoli jo razprodali za ta umazan denar, zato ker bi mi dali vse življenje in če bi bilo treba še enkrat.
Zato, da bi jo ohranili za vse večne čase. Imejte radi domovino, radi tako kot smo jo imeli mi in ne bo propadla. Naj bo merilo za bogastvo domovine zadovoljstvo prebivalcev, ne denar, milijarde in podobno, saj vsak prehud pohlep in sovraštvo vedno pripeljeta do vojne.«
Milica Ješe je spregovorila v imenu Daniela Simona, predsednika francoskega združenja l'Amicale de Mauthausen, katerega člani se že drugo leto zapored niso mogli udeležiti slovesnosti, ki ima zanje prav poseben pomen: »Družine francoskih ujetnikov v taborišču Ljubelj živijo zapuščino močnih prijateljskih vezi, ki so jih tu stkali s slovenskimi prijatelji v tragičnih časih taborišča. Te humane geste v drugih krajih taborišča Mauthausen v Avstriji ni bilo ali pa bolj poredko. V južnem taborišču Ljubelj so taboriščniki med lokalnim prebivalstvom našli prijatelje. Vrnili se bomo leta 2022 in upamo, da se spet srečamo s svojimi prijatelji.«
Zbrane goste so tokrat pozdravili tudi diplomatski predstavniki držav, katerih narodi so bili najbolj številčni v ljubeljskem taborišču.
Mag. iur. Elisabeth Ellison – Kramer, veleposlanica Republike Avstrije, je dejala, da je v tem idiličnem okolju »težko dojeti, da stojimo prav na mestu okrutnosti, razčlovečenja in neskončnega trpljenja žrtev. Trpljenja, ki ni prizadelo in zaznamovalo zgolj internirancev, temveč tudi več generacij njihovih družin in prijateljev. Vsem žrtvam in trpečim obljubljamo, da zločini, ki so bili storjeni nad njimi nikoli ne bodo pozabljeni, ampak ohranjeni v večnem spominu.« Obljubila je tudi, da se bodo soočili z odgovornostjo, da sprejmejo resnico, četudi je zelo boleča: »Obljubljamo, da bomo odgovorno bdeli nad našimi otroci, kakor tudi prihodnje generacije obvarovali vseh oblik rasizma, nestrpnosti, radikalizma in ekstremizma ter jih poučili, da se temu pogumno zoperstavijo.« Da bodo živeli v Evropi, kjer ne bo prostora za sovraštvo in vojno.
Veleposlanica Republike Francije eksc. Florence Ferrari je poudarila, da je slovesnost vsakoletna priložnost, da se spomnijo na Ljubelju interniranih zapornikov in vseh tistih, ki so trpeli in izgubili življenja v koncentracijskih taboriščih in še dodala: »Toda danes šteje predvsem povezovanje, ki nas opominja, da želimo zgraditi svet, v katerem se tovrstna tragedija ne bo več ponovila. To je tudi pomen venca, ki ga vsako leto skupaj z nemškimi kolegi položimo sem.« Zahvalila se je tudi vsem, ki so s svojimi pobudami in prispevkom pripomogli k ohranjanju spomina na dogodke na Ljubelju in si zaželela, da bi gradili Evropo miru in blagostanja.
Veleposlanica Republike Nemčije eksc. Natalie Kauther pa je med drugim povedala kako pomembno je ohranjati temno zgodovino nastanka predora skozi Ljubelj: »To taborišče je namreč del najstrašnejšega poglavja v zgodovini naše države, saj so bili Nemci tisti, ki so to storili svojim sosedom. Te zgodovine nočemo in ne smemo pozabiti. Moja država je odgovorna za to kar se je zgodilo takrat. In danes mi vsi skupaj nosimo odgovornost, da se kaj takšnega ne bo več nikoli ponovilo.«
Spregovoril je tudi veleposlanik Republike Poljske eksc. Krzysztof Olendzki, ki je izrazil zahvalo za reševanje spomina na vse, ki so trpeli v koncentracijskem taborišču Ljubelj, saj so bili Poljaki poleg Francozov največja skupina ujetnikov v tem taborišču: »Sence vseh žrtev taborišča Podljubelj Mauthausen vpijejo naj se jih spominjamo. Če pa bo veliki krik tukaj izmučenega človeka Evropi obrodil sadove, se je treba soočiti z vsemi ustreznimi posledicami, ki izhajajo iz splošne deklaracije človekovih pravic. Deklaracija vsem ljudem slovesno priznava prirojeno dostojanstvo vsakega človeka, vsakomur priznava pravico, da svobodno išče resnico, spoštuje moralne norme, uresničuje pravice in zahteva življenjske pogoje, ki so vredni človeka. To so splošne, nedotakljive in neodtujljive pravice.«

Veleposlanik Rusije, eksc. Timur Eyvazov pa je svoj čustveni nagovor v spomin vojnim žrtvam zaključil z besedami: »Naša skupna odgovornost do preteklosti in prihodnosti je, da naredimo vse, da preprečimo ponovitev teh strašnih tragedij. Naša sveta dolžnost do spomina milijonom umrlim je skupno nasprotovanje poskusom potvarjanja zgodovine druge svetovne vojne. Opravičevanje ali celo upravičevanje nacizma in nacističnih zločinov, sleherne poskuse izenačenja žrtev krvnikov, osvoboditeljev in okupatorjev, so nemoralne in nezdružljive z zavestjo normalnih ljudi.«
Med gosti, ki so pred slovesnostjo pred spomenikom Obtožujem – J'accuse v spomin na žrtve nacističnega nasilja položili vence, so bili še predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman, direktorica Muzeja Tržič Jana Babšek ter predstavniki diplomatskega zbora in gostje iz avstrijske Koroške.
Po končani slovesnosti pred spomenikom J'accuse – Obtožujem! so namenu predali novo informacijsko točko pred vhodom v spominski park na Ljubelju in novo stalno razstavo »Koncentracijsko taborišče Ljubelj / Mauthausen 1943 – 1945«, ki je v kletnih prostorih Karavle 297. Razstavo sta sofinancirala Ministrstvo za kulturo RS in Občina Tržič. Na razstavi je prikazan zgodovinski kontekst, izvirni predmeti iz taborišča, izpostavljene so osebne zgodbe, pričevanja ter sporočila, ki so vzniknila v nečloveških vojnih razmerah na Ljubelju.
Pred vhodom v nekdanje koncentracijsko taborišče na Ljubelju so postavljeni panoji v šestih jezikih (v slovenščini, angleščini, nemščini, francoščini, poljščini in ruščini). Pobudo za postavitev je dalo Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije, pridružili pa so se mu še Veleposlaništvo Francije, Veleposlaništvo Republike Poljske, Veleposlaništvo Ruske federacije in Veleposlaništvo Republike Avstrije.
Slovesnost sta v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Tržič in Občine Tržič, pripravila scenarista Mojca Poredoš in Iztok Pipan, povezovala pa jo je Maja Tekavec. Sooblikovali so jo praporščaki, Pihalni kvintet Slovenske Policije, Glasbena šola Tržič, mezzosopranistka Darja Novak in kitarist Marko Mozetič.
Delovno koncentracijsko taborišče Ljubelj, eno od devetinštiridesetih podružnic taborišča Mauthausen, je nemški rajh postavil za graditev več kot tisoč petsto kilometrov dolgega ljubeljskega predora na strateško zelo pomembni cestni povezavi med nacistično Nemčijo in zasedenimi ozemlji. Taborišče Ljubelj so odprli junija 1943, ko so v njen vselili prvih tristo trideset internirancev. Ti so bili večinoma politični zaporniki, nekateri med njimi pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali pa so bili zajeti med racijami. Zaporniki so prihajali iz različnih držav, največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov, Jugoslovanov, pa tudi Čehov, Norvežanov, Grkov, Belgijcev, Italijanov, Nizozemcev, Luksemburžanov, Nemcev in Avstrijcev. Slovenske zapornike, bilo jih je sto deset, so večinoma pripeljali iz begunjskih zaporov. Zaradi nepopolne evidence transportov zapornikov, natančnega števila internirancev ne poznamo, sklepajo pa, da je bilo v obeh taboriščih Ljubelj jug in Ljubelj sever zaprtih okoli tisoč osemsto internirancev. Kot v vseh nacističnih koncentracijskih taboriščih je tudi na Ljubelju veljal hud sistem terorja: neprestano nasilje in grožnja s smrtjo, podhranjenost, neprimerne bivanjske razmere in neprimerna oblačila in obuvala, odvzem svobode in identitete. Delali so v vseh vremenskih pogojih, načrtno so jim odtegovali hrano, v neustreznih bivališčih so bili podhlajeni in brez ustreznega zdravljenja. Stalno so bili trpinčeni s strani avstrijskih in nemških nadzornikov, ki so jih za vodje izbrali zaradi zločinske preteklosti. V času delovanja taborišča je tam umrlo okoli štirideset zapornikov, izčrpane, bolne in kaznovane internirance pa so odpeljali v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v krematoriju.
Da bi zabrisali sledove svojih zločinov so Nemci taborišče porušili. V spomin in opomin na vse grozote, ki so se med drugo svetovno vojno zgodile na tem območju, ob robu parka stoji spominska arena z okostnjakom s srcem v sredni in napisom OBTOŽUJEM – J'ACCUSE.
Prostor nekdanjega taborišča Ljubelj je bil razglašen za spomenik državnega pomena.

Zapisala: Nataša Predalič, tvm
Fotografije: Peter Košenina