Kakšni so spomini na začetek dela v KZ?
Začetki KZ Trebnje segajo v leto 1961. Takrat se je združilo in vpisalo v zadružni register pod enotnim imenom KZ Trebnje sedem kmetijskih zadrug. Sestavljale so ga KZ Šentrupert, Mirna, Dobrnič Mokronog, Trebelno, in Šentlovrenc. K zadrugi se je priključila tudi gozdarska dejavnost z Gozdnim obratom in takratno posestvo gospodinjske šole Mala Loka ter ekonomija Mokronog. Pod okriljem zadruge je bila tudi sušilnica sadja na Mirni.
Vaša pot od študija do dela v KZ Trebnje?
Otroštvo sem preživel na kmetiji in delo mi že od malega ni bilo tuje. Po OŠ sem šel na gimnazijo v Novo mesto, nato sem se vpisal na biotehnično fakulteto, smer agronomija, čeprav me je mikal študij gozdarstva. Po študiju sem prišel v KZ Trebnje in delal kot pospeševalec na terenu. Od leta 1990 do 1993 kot strokovni sodelavec za poljedelstvo pri Kmetijskem zavodu Ljubljana, enota Novo mesto, potem pa sem se zaposlil kot vodja kmetijske proizvodnje v KZ Trebnje, kjer sem od leta 1996 direktor. Vsaka pot je bila nenačrtovana, spontana in na vse imam lepe spomine.
Že na začetku je zadruga dajala kruh kar 113 zaposlenim. Koliko jih šteje danes in kakšni so vaši prihodki?
V 27 poslovalnicah imamo 180 zaposlenih in v lanskem letu smo ustvarili preko 45 milijonov evrov prihodka. Moram priznati, da so zaposleni vestni delavci in sem ponosen na kolektiv.
Pravijo, da če je vodja dober in uspešen, potem je tudi kolektiv odličen. Kaj menite?
No, malo že drži, a vendar je zavest v samem človeku. Če delo opravljaš s srcem in veseljem, se odraža navzven in kupci, ki so ključnega pomena, se zadovoljni vračajo, kar pa je najpomembneje. Zelo tanka je črta med uspehom in neuspehom in, da smo uspešni, se moramo prav ves čas truditi. Pomembno je timsko delo ter medsebojno spoštovanje in zaupanje.
Kakšen je vaš obseg prodajaln?
Imamo 12 prodajaln repro materiala, 12 samopostrežnih trgovin, v katerih prodajamo tudi naše pridelke in izdelke, v Trebnjem tudi supermarket ter 6 mesnic, ki so v samopostrežnih trgovinah. Poleg tega imamo tudi vrtni center, tekstilno trgovino, 6 dnevnih barov, dobro domačo kuhinjo, žago ter 2 črpalki za D2.
Trudimo se, da so prodajalne dobro založene tako z repro materiali kakor tudi s hrano. Vedno večji pomen dajemo lokalnim pridelovalcem in jih spodbujamo v specializirane pridelave, saj menim, da je hrana strateškega pomena. Jesti lokalno, domačo hrano je velik privilegij. Tudi zahtevnost kupcev se z leti spreminja, zato si želim, da bomo dosegli nek višji odstotek samooskrbe, kar bo na naše mize prineslo posledično bolj svežo in zdravo hrano.
Kako pa bi ocenili sodelovanje s člani KZ?
Našim članom gremo vedno nasproti in se trudimo, da so zadovoljni. Omogočamo jim nakup z našo kreditno kartico v naštetih prodajalnah in lokalih. Obračun pa je po navadi ob plačilu za prodane kmetijske izdelke: živino, mleko, poljske pridelke, oglje. Vedno se potrudimo, da so plačila redna, in sicer prej kot v mesecu dni, čeprav sami čakamo nanje pri nekaterih odjemnikih tudi po več mesecev.
Kako se prične vaše delovno jutro?
Vsako jutro vstanem že pred peto uro in prvo jutranje opravilo je v hlevu. Nahranim 132 pitancev, očistim hlev in potem odidem na delo, ki ga po navadi pričnem malo po šesti uri. Jutra so mi lepa in bi mi bilo žal, če bi jih zamudil. Rad imam jutranji mir, vzhajajoče sonce, saj mi da energije za nov dan.
Poleg zapolnjenega urnika najdete čas tudi za potovanja, obisk gora in kolesarjenje.
Vsak prosti čas, ki mi je dan, ga porabim kot pohodnik, turist, sem pa tja kot kolesar. Vsako potovanje po tujih deželah kot po domovini je doživetje zase. Najlepše in vznemirljive pa so mi poti v gore. Prehodil sem domače, po Evropi in širše. V lanskem letu sem naredil 27 pohodov. Zadnja je bila Kredarica ravno na dan Sv. Štefana. Letos pa mi je uspelo le 7 pohodov. Najvišji osvojen vrh pa je bil vzpon na Kilimandžaro (5895 m).
Morje vam ni blizu?
Poležavanje ob morju mi nikoli ni šlo, saj mi je škoda časa. Če pa mi že ostaja, se posvetim svojim štirim vnukom, rad preberem kakšno dobro knjigo, grem v vinograd ali na kolo.
Drugo leto nameravate oditi v penzijo?
Res je. Menim, da sem svoje delo dobro opravil in ga bom z veseljem predal drugim. Lepi spomini in mnoga prijateljstva, ki so se v vseh teh letih stkala, bodo ostala za vedno. S pripadnostjo podjetju, jasno vizijo, močno voljo ter trdim delom sem vedno verjel v uspeh in doseganje ciljev in verjamem, da bod tudi vsi, ki bodo prišli za mano.
Mojca Smolič
