Kako se spominjate svojih prvih korakov pri gasilcih?

Izhajam iz družine, kjer je gasilstvo doma že več generacij in mi je bilo domala položeno v zibel. S tem sem odraščala. Moji začetki v gasilstvu so se začeli v PGD Šentlovrenc, kjer sem aktivna še danes in tu ostajam. Spomini na začetek in prehojeno pot so lepi in rada se jih spominjam. Zelo me veseli napredek v gasilstvu, tako v nadgradnji znanja med nami kakor tudi v sami organizaciji, opremi in miselnosti na splošno.

Kaj sploh pomeni biti prostovoljna gasilka, prostovoljni gasilec?

Prostovoljni gasilci smo v stalni pripravljenosti, vendar se številčnost zelo zmanjša v času naših rednih služb, zato smo le delna pomoč poklicnim enotam, ki so napram nam 24 ur na dan v stalni pripravljenosti. Preko pozivnikov in SMS-obvestila se pozove gasilce v primeru intervencije in akcija steče. Gasilstvo z leti postane del tebe, način življenja. Čutiš obveznost, ki ti pride pod kožo in postane del tvojega vsakdana. Vsaka intervencija zahteva svoj pristop in svoj način pomoči. Neka ovira na cestišču ni tako nujna kot prometna nesreča, kjer se rešuje življenja in šteje vsaka sekunda. Najpomembnejše, kar rešujemo, so ljudje in živali. Premoženje in objekti so na drugem mestu.

Ali prostovoljni gasilec sploh kdaj pomisli nase?

Ko gasilec dobi poziv, ne razmišlja o sebi. Razmišljaš samo o tem, kako bi lahko čim bolj pomagal, kako bi dal vse od sebe. Vsaka intervencija pa se te dotakne in večina jo predeluje potem še v svoji glavi. Še večja težava pa je, saj vsi delujemo na svojem, domačem terenu in poznaš večino ljudi in tako so vedno v vse vpeta tudi čustva.

V gasilskih vrstah ste spoznali tudi vašega partnerja, ki je tudi gasilec.

Našla sva se pred 20 leti na tečaju za mentorje mladine v Novem mestu. Ker sem bila klepetava, me je predavatelj presedel k Alešu, mojemu sedanjemu partnerju, in rodila se je »gasilska« simpatija, ki je kasneje prerasla v ljubezen, partnerstvo, družino. Danes imava dve hčeri in tudi njiju sva že zastrupila z »gasilijado,« saj starejša hči Nika že tekmuje in je zelo zagnana. Izza pa gre tudi po pravih stopinjah, saj večkrat pove, da ko odraste, bo gasilka.

Si to štejete v plus ali minus?

Vsekakor v plus, saj pri delu potrebuješ ljudi, na katere se brez težav zaneseš. Sama vse to najdem ravno pri svojem partnerju, pri družini. Dejstvo pa je, da če »gasilijade« ne razumeš, je ne sprejmeš za svoje, je verjetno dosti težje, kot če je todel tvojega življenja. Enostavno moraš biti malo zastrupljen z njo.

Kako to vpliva na vajin odnos?

Biti gasilka in imeti partnerja, ki je tudi gasilec, je zame privilegij. Dobro pozna moje delo v gasilskih vrstah in me pri vseh situacijah nesebično podpira. Če tega ne razumeš, je verjetno dosti težje. Izjemno sem mu hvaležna.

Kljub družini in službi pa vaša dejavnost v gasilskih vrstah ne pojenja. Kje vse ste prisotni?

Svoje aktivno delo iz GD Šentlovrenc sem razširila še na Gasilsko zvezo Trebnje, gasilsko regijo do Gasilske zveze Slovenije, kjer sem v tem mandatu članica Mladinskega sveta GZS. Več mandatov pa sem sodelovala tudi v Mladinski komisiji GZ Trebnje. Sedaj sem že drugi mandat v vlogi njene predsednice in moram povedati, da MK GZT deluje zelo dobro. Delam pa tudi v mladinski komisiji v Gasilski regiji Dolenjska.  Ker pa v domači zvezi potekajo številni projekti za gasilsko mladino tudi na nivoju regije, sem večkrat tudi v vlogi predavateljice pri izobraževanjih, ki jih organizira Zveza, in pa tudi gasilska sodnica na tekmovanjih Zveze in regije. Delo na treh nivojih je dokaj zahtevno in včasih tudi naporno

Med najbolj uspešnimi je zagotovo vsakoletno taborjenje gasilske mladine v kampu Veli Jože v Savudriji.

V Savudriji tabori v dveh skupinah med 50 in 100 mladih − bodočih gasilcev. Z dobro ekipo mentorjev jim vedno damo en čudovit kamenček v mozaik otroštva in s tem tudi lep zaklad spominov. Vsako leto je posebno in vsaka generacija pusti drugačne sledi.

Kako vas je gasilstvo zaznamovalo?

Gasilci so del moje družine in življenja. Hvaležna sem svojemu dedku, da me je navdušil za to lepo prostovoljstvo. Čeprav so včasih tudi pomisleki, da česa ne zmorem, da česa nisem sposobna, ker sem ženska, so mi ravno gasilci dali samozavest, da zmorem. Vzpodbude, nova znanja, napredki in izkušnje so hkrati del mene in mi dajo novih moči, zagona za delo.

Letos ste dobili bronasti znak Civilne zaščite za požrtvovalno in uspešno opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči. Kaj vam pomeni?

Moram reči, da mi je pobožalo dušo. Zadovoljstvo, ki sem ga ob prejemu čutila, mi je pokazatelj, da delam prav in da tudi drugi vidijo moje prostovoljstvo. Smo edina organizacija, ki rešuje premoženja, imetja ljudi in življenja drugih brez pomisleka, da pri vsem tvegaš svoje življenje.
V trenutku, ko je intervencija, ne razmišljaš o tem, ampak greš prostovoljno v akcijo in vesel si, če je izid dober za celotno družbo. Žalosti pa me, če ljudje nimajo občutka za pomoč drug drugemu in to, da si ne znajo prostovoljno pomagati.

Andreja je kljub družini, službi in tudi bolezni aktivna v »gasileriji«, kot ji sama pravi. Njena vizija je privabiti čim več mladih, ki jih preko igre vpelješ v te vrste.

Želimo ji, da bo njeno uspešno delo dober zgled tako mlajši kakor tudi starejši generaciji.

Mojca Smolič