Danes sodeluje s široko paleto založb iz tujine, še vedno pa razveseljuje tudi slovenske otroke. Redno sodeluje tudi z revijo Ciciban in sodeluje na razstavah tako samostojno kot skupinsko. 

Kako se spominjate svojega otroštva, najstništva, študija?

Odraščala sem na Ponikvah pri Trebnjem in obiskovala OŠ Trebnje, kasneje pa kot zlata maturantka končala Gimnazijo Želimlje. Za tem sem študirala slikarstvo na ALUO v Ljubljani, po diplomi pa vpisala magisterij Filozofije in teorije vizualne kulture na FHŠ v Kopru. Na otroštvo imam lepe spomine. Rada sem bila doma, saj je bilo okoli hiše vedno veliko zanimivega. Poleg tega sva s prijateljico, s katero sva bili neločljivi, vedno kaj prebrisanega ušpičili. Vedno me je zanimalo veliko stvari, bila sem lačna sveta in spoznavanja novih krajev ter ljudi, na katere imam čudovite spomine.

Kdaj ste začutili, da želite postati ilustratorka. Kaj vas je motiviralo?

Od nekdaj sem oboževala knjige, a je vseeno trajalo kar nekaj časa, preden sem začela tudi profesionalno delovati na tem področju. Takoj po študiju sem se bolj ukvarjala s slikarstvom in teorijo kulture, ob tem sem dolga leta restavrirala. Mislim, da se ilustriranja nisem drznila lotiti tudi zaradi izjemnega spoštovanja in nekakšne strašanske treme, a se je na določeni točki to hrepenenje tako kristaliziralo, da je postalo preprosto nevzdržno. Tako sem si, čeprav stežka, vzela prosto med takratnim restavratorskim projektom, pripravila tri ilustracije in se z njimi prijavila na Slovenski bienale ilustracije.

Kje dobite ideje za vaše ilustracije?

Ideje se utrinjajo čisto brez pravila in reda. Včasih gre zlahka, drugič je treba razmišljati več dni. Svoje delo redko povsem odmislim in včasih se česa spomnim tudi ko npr. stojim v vrsti za trgovino ali hodim na Vrhtrebnje. Večinoma pa se je treba kar lepo usesti za mizo s svinčnikom v roki in včasih z radirko skoraj narediti luknjo v papir, preden se pokaže kaj pametnega.

Ali ilustracije rišete po svoji želji ali so to naročeni projekti?

Zadnje čase večinoma delam naročene projekte, včasih pa vzamem kakšno naročilo tudi čisto za svoje veselje. Sicer pa imam tudi pri naročenih povsem proste roke, tako da je pravzaprav podobno, kot če bi delala lastne stvari.

Koliko slikanic ste ilustrirali do sedaj?

Za sabo imam 18 večjih založniških projektov, ob tem pa ves čas ilustriram tudi za otroške revije in včasih prevzamem manjša naročila za oblikovanje ali ilustriranje.

A poveste nekaj o vaši prvi avtorski slikanici Deček in hiša?

Deček in hiša je moja najpomembnejša slikanica – najprej zato, ker je zame pomenila ne le začetek, ampak izjemen vstop na področje, ki mi v profesionalnem smislu pomeni največ. Takoj zatem pa tudi zato, ker sem se ob njej in z njo res ogromno naučila. Gre za brezbesedno avtorsko slikanico o otroški radovednosti, iskanju in intimnih labirintih, obenem pa je poklon kulturi in nostalgični lepoti starega.

Zelo pomembna je bila tudi ilustracija slikanice o življenju velikega danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena. Kako je teklo od samega začetka pogovora do končne realizacije projekta?

Urednik švicarske založbe NordSüd me je pred sejmom v Bologni nepričakovano povabil na sestanek, ki je bil sicer zanimiv, a zelo splošen, a vendar sem malo kasneje od njih dobila presenetljivo ponudbo za projekt o Andersenovem življenju. Besedilo me kljub zahtevnosti takoj očaralo. Ko sem jim kasneje predložila svojo idejo glede knjige, so me povabili na sestanek v Zürich, nato pa se je začel razmeroma dolgotrajen proces. Od samega začetka do izdaje so pretekla cela 3 leta, in v tem času me je moja urednica tudi obiskala v Trebnjem. Prav neverjetno je, da kljub veliki popularnosti biografij za otroke takšne o Andersenu še ni bilo. Knjige smo se vsi zelo veselili, žal je pa izdajo izvirnika spomladi 2020 na žalost povsem zasenčila epidemija. Sem pa res vesela, da je letos izšla tudi v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi.

Kje vse po svetu so izšle vaše slikanice?

V Italiji, Franciji, Nemčiji, Švici, Belgiji, Angliji, na Švedskem, v ZDA, Kanadi, Mehiki, Tajvanu, na Kitajskem, Japonskem, v Rusiji, Ukrajini, Jordaniji, Iranu, Turčiji, Armeniji, Španiji in Koreji.

Z založbami v nekaterih državah sodelujem neposredno, v drugih pa so bile kupljene pravice za moje slikanice.

Prejeli ste kar nekaj nagrad.

Seveda je za ustvarjalca nekaj najlepšega, če je njegovo delo prepoznavno in nagrajeno, sploh ker smo umetniki večinoma polni negotovosti in dvomov. Z nagradami je sicer tako, da jih je kljub neizmernemu veselju in počaščenosti, ki ju prinesejo, dobro po praznovanju čimprej pozabiti in delati naprej, kot da ni bilo nič. Obveza za kakovostno delo in z njo povezana določena mera stresa sta po prejemu nagrade kvečjemu večja. Poleg stanovskih priznanj pa je še druga vrsta nagrade, ki pomeni prav toliko, in sicer to, da knjiga najde bralce ter gledalce in postane za koga morda celo navdihujoča in pomembna.

Kakšne prakse na področju ilustracije prevladujejo?

Ilustracija je v zadnjem desetletju eno najbolj živahno in kakovostno razvijajočih se področij vizualne kulture. Kljub izjemni tradiciji je bila pred tem postavljena nekoliko na stranski tir kot nekaj izključno otroškega, a so jo družbene in medijske spremembe v zadnjih letih postavile prav v središče. Vizualni jezik ilustracije je namreč univerzalno razumljiv, obenem je knjiga tudi eno najdostopnejših umetniških del. Zaradi spletne povezanosti in možnosti sodobnih tehnologij naše področje prekipeva od ustvarjalnosti ter pobud iz vseh koncev sveta. Kljub trendom, ki seveda oblikujejo tudi založništvo, je tako težko reči, kaj prevladuje, saj je področje zelo pestro. Očitno pa je, da je sveža in kakovostna produkcija, ne glede na medij ali vsebino, vedno zaželena in dobrodošla. 

Ste uspešna samostojna ilustratorka s široko paleto projektov in strank. Kako izberete naročnika?

Vedno izbiram po občutku. Pomembno je, da mi je projekt všeč, da se me dotakne, me gane, morda zabava. Odločilno je tudi to, da se mi zdi naseljiv – da si želim in predstavljam biti v svetu, ki ga opisuje. Projekti so večinoma dolgotrajni, zato je ključno, da entuziazem skozi mesece in krize ne pojenja povsem, kar je mogoče le, če je delo res zanimivo in posebno.

Kako poteka vaš delovni dan?

Pri našem delu ni jasne razmejitve med delovnikom in ostalim časom. Seveda imam največ časa za delo dopoldne, ko sta otroka v šoli, čeprav marsikdaj delam tudi popoldan in zvečer, predvsem ko gre za delo na računalniku, medtem ko slikam vedno dopoldne, zaradi svetlobe. Delo je zelo raznoliko, včasih tudi samo berem ali gledam, se pogovarjam, zbiram referenčni material in navdih, raziskujem možnosti materiala, skiciram, delam zapiske. Za ustvarjalnost je zelo pomembna pestrost vtisov ter ravno prava mera med sproščenostjo in napetim nemirom.

Na kaj vse morate biti pri ilustriranju pozorni?

Na natančno ujemanje z zgodbo, dosledno notranjo logiko in zveznost, smiselno nadgrajevanje, pa seveda lepoto in zanimivost finalnega dela.

V kakšnih projektih ste nedavno delali?

Ravnokar sem zaključila brezbesedno slikanico kanadske avtorice, ki govori o prijateljstvu in gargojlih iz Notre Dama, zdaj pa sem začela ilustracije za slikanico o cirkusu slovenskega avtorja Žige X. Gombača, ki bo izšla hkrati pri moji švicarski založbi, pa tudi v Sloveniji.

Kaj je prva stvar, ki jo naredite, ko nekdo naroči projekt? Kje začnete?

Najprej preletim, nato pa večkrat natančno preberem besedilo ali zasnovo. Potem pripravim format in začnem izrisovati čisto majhne prizore, nekakšno vizualno ogrodje, ki ga kasneje postopoma nadgrajujem v dokončno likovno pripoved.

V reviji Cicido redno objavljate in likovno pretvarjate kratke pesmi slovenskih avtorjev v protostripe. Ali lahko poveste kaj več o tem?

Pred leti sem za Cicido nekajkrat dobila v ilustriranje pesmi, ki sem jih zasnovala po svoje − v več prizorih za vsako kitico posebej. Ker se je to zelo dobro obneslo in je bilo lepo sprejeto, smo pred tremi leti z urednicami začele z redno rubriko pesmi v slikah, v štirih prizorih. Meni je bilo to delo zanimivo, obenem pa me je izurilo v ustvarjanju soslednosti, povezovanja in notranje logike pripovedi. Včasih je bilo namreč za to, da bi se slike povezale, potrebno dodati povsem svojo zgodbo, ki se pa je hkrati morala skladati z vsako kitico posebej – to predvsem velja za ljudske pesmi, ki sem jih delala zadnji dve leti. V veselje mi je, da bodo pesmi iz rubrike kmalu izšle tudi kot knjiga.

So bile vaše ilustracije že kdaj uporabljene v video animacijah?

Ne, je pa bila po knjigi Deček in hiša narejena lutkovna predstava. Izvedli so jo v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer sem pri postavitvi nekoliko sodelovala tudi sama. Neizmerno ganljivo je videti junake, ki niso sprva nič več kot plod tvoje domišljije, kako zaživijo svoje življenje in vnemajo smeh ter iskrice v otrocih in tudi odraslih, ki znajo ceniti tovrstno čarovnijo.

Kako vidite prihodnost ilustracije v tej digitalni dobi? Ali ste optimistični?

Ilustracija in ves knjižni trg v nasprotju s pesimistični pričakovanji izpred let, ko je bilo dosti pompoznega govora o e-knjigah in koncu knjige kot take, naravnost cvetita. Epidemija je po eni strani sicer zavrla živahno sejemsko dogajanje, po drugi pa je knjižni trg nepričakovano zrasel, kar kaže na potrebo po knjigah in kulturi, zlasti v časih, kot so ti. Po vsem svetu se vrstijo knjižni dogodki in razpisi za ilustratorje, knjiga počasi spet dobiva status kultnega predmeta, podobno kot vinilne plošče. Seveda smo še daleč od naklad izpred zlatih tridesetih let, ki so se štele v deset tisočih, in zavedam se tudi, da knjiga danes za pozornost tekmuje z izjemno privlačnimi digitalnimi okolji in nešteto drugimi okoliščinami.  Kljub temu pa je znano in dokazano, da branje in listanje po knjigah naše misli in notranje življenje neizmerno bogatita. Einstein je dejal, 'če želite, da bi bili otroci pametni, jim berite pravljice.Če želite, da bi bili še bolj pametni, jim berite še več pravljic.' Seveda je pomembno tudi, kaj beremo in kaj gledamo, tu pa je zaveza za kakovost pri ustvarjalcih samo še bolj obvezujoča in navdihujoča.

Ilustracije so pravljično dotakljive, čudovite in vedno je za kvaliteto ilustracij še mnogo bolj kvaliteten človek oziroma umetnik, kar pa Maja je.

Želimo ji, da svojo kreativno in z idejami pretkano akademsko slikarstvo in  ilustratorsko pot nadaljuje po začrtani smeri in žanje uspehe tako doma kot v tujini. Njeno delo pa bo ostalo za vse rodove.

Mojca Smolič