Logo MojaObčina.si
DANES
13°C
7°C
JUTRI
19°C
6°C
Oceni objavo

BREZ MASKE Z JANKOM PETROVCEM

Vsi poznamo legendarni rek »Vse poti vodijo v Rim«. Izraz izvira iz časa Rimskega cesarstva, ko so zgradili več kot 400 poti v skupni dolžini več kot 70 tisoč kilometrov, ki so povezovale oddaljene kraje z Rimom. S tem pregovorom običajno izrazimo prepričanje, da lahko zastavljen cilj dosežemo na različne načine, po različnih poteh. Dobesedno pa je pot vodila v Rim gosta Medobčinske splošne knjižnice Žalec Janka Petrovca, dopisnika RTV Slovenija iz Rima. Z njim se je v petek, 31. julija 2020, v Občinski knjižnici Prebold pogovarjala Jolanda Železnik, direktorica knjižnice.

 

Osrednjo pozornost sta namenila njegovemu knjižnemu prvencu Karantena. Rim., ki je julija letos izšel pri novomeški založbi Goga. Gre za knjigo, ki jo prebereš na mah, a o njej dolgo razmišljaš. Nikogar ne pusti ravnodušnega.

 

Uvodoma je Janko Petrovec obujal spomine na leta otroštva in mladosti, ki jih je preživel v Preboldu. Mlad je odšel z doma. Najprej na United College of the Adriatic v italijanskem Devinu, sledil je študij angleškega jezika s književnostjo ter primerjalno književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kasneje je opravil sprejemne izpite za študij dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer je leta 1997 diplomiral. Leto kasneje je postal član igralskega ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, kjer je deloval do leta 2008, ko se je redno zaposlil na Radiu Slovenija. Z javno RTV Slovenija je sicer sodeloval že v času študija. Soustvarjal je oddaje (Ne)obvezno v nedeljo, urejal je oddajo Sotočja, vodil je delo Uredništva za kulturo in Uredništva razvedrilnega programa … Sicer pa je že kot dijak sodeloval z NT-RC.

Kot prostovoljec je nekaj časa preživel v Lesoti v Afriki.

 

Od leta 2016 je dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana, kjer je zamenjal Mojco Širok.

 

Ukvarja se tudi s prevajalstvom iz angleščine in italijanščine. Doslej je prevedel 10 knjig.

 

Za vlogo Semjona Semjonoviča Podsekalnikova v predstavi Samomorilec je leta 2008 prejel Borštnikovo nagrado. Izstopa tudi novinarska nagrada Cristiana Matano, ki jo v Italiji podeljujejo za novinarska dela na temo Sredozemlja, imenuje pa se po novinarki, ki je julija 2015 izgubila bitko s hudo boleznijo. Petrovec si je nagrado prislužil z dokumentarnim filmom Malta – temni obraz skokovite gospodarske rasti, ki ga je posnel za oddajo Globus. V filmu je razkril pranje denarja in politično korupcijo ter podeljevanje državljanstev v zameno za visoke naložbe.

 

Knjiga Karantena. Rim. Ima dva obraza – z enim se joče, z drugim pa smeji. Gre za dnevniške zapiske iz karantene, iz časa novega koronavirusa, iz Rima – prestolnice prvega žarišča epidemije v Evropi. Samota in stiska pa sta sprožila tudi spomine na druge nesreče – iz mest, ki so jih porušili potresi, z ladij, ki rešujejo begunce. Osebne stiske avtor popisuje s humorjem, nesreče, ki prizadenejo druge, pa z globokim sočutjem. Z veliko žalostjo in sočustvovanjem se spominja katastrof, ki jih je doživel kot dopisnik in glasno brnijo v njem. Že prvi teden, ko je prišel v Rim, je poročal o trčenju dveh vlakov severno od Barija, v katerem je bilo mrtvih 24 ljudi. Kmalu je sledil teroristični napad v Nici, ko je na dan Bastilje džihadist s tovornjakom ubil 86 ljudi. Avgusta 2016 je Italijo stresel potres, najhuje je bilo v gorskem mestecu Amatrice. Sledila je zrušitev viadukta v Genovi, pa snežni plaz, ki je zasul hotel in vzel življenja 20 ljudi … Sledile so suše in požari. Katastrof kar ni hotelo biti konec. Z veliko žalostjo se spominja epohalne sredozemske migracije. Dva tedna je preživel na krovu ladje Aquarius v nevarnosti naskoka piratov ali nepredvidljive libijske mornarice. Priča je bil štirim akcijam reševanja migrantov. V spominu so mu ostale podobe sestradanih, dehidriranih, garjavih, mrtvih … V ospredje spomina sili usoda mlade Eritrejke, ki je bila noseča več tednov zaprta v nekem skladišču blizu libijske obale. Ko je njena sestra nakazala denar, so ji tihotapci dovolili oditi. Ker je tako oslabela, je v vmesnem času rodila mrtvega otroka. V noči pred izplutjem pa je tudi sama umrla. Tisti, ki so bili v ujetništvu z njo, so sklenili, da jo pokopljejo v krščanski zemlji, zato so njeno truplo vzeli na čoln, s katerim so odšli proti Evropi.

 

Prestopno leto 2020 pa je zaznamoval koronavirus, ki za sabo pušča veliko žalosti, in je imel evropsko žarišče prav v Italiji. Prvega okuženega so zaznali 20. februarja v Lombardiji. Dva dni kasneje je bilo okuženih že 132, mrtva sta bila dva. 8. marca je bilo okuženih že 6000 ljudi, mrtvih pa 233. 10. marec je bil prvi dan omejitve gibanja. Najhuje je bilo v Bergamu. Petrovec pravi: »To ni bila nočna mora, vse je bilo res.« Krste so se kopičile v cerkvah, kapelah in kdo ve kje. Mrtvih niso uspeli sproti pokopavati. Sami so bili na poti do groba, šli so brez nagovorov o vrlinah in junaštvih, brez zadušnic, brez solz. 

Sledilo je zapiranje pokrajin, športnih centrov, lokalov, odpovedane so bile maše … Po Rimu in drugih krajih, kjer je nekdaj mrgolelo ljudi, je zavladala puščoba. Za naslovnico knjige je izbral fotografijo Španskih stopnic, ki prikazujejo praznino večnega mesta.

 

Družine, ki se ukvarjajo s turizmom in gostinstvom, so na robu preživetja. Seveda tudi mnoge druge dejavnosti.

 

Janko Petrovec pravi, da je to čas, ko potrebujemo potrpežljivost, zdravo pamet, nekaj malega odrekanja in tudi ubogljivosti. Sprašuje se: »So zadnji meseci sploh povzročili dovolj trpljenja, da bomo znali v prihodnjih okrepiti medsebojne vezi?« In se obenem boji, da bi se življenje udušilo, poti pa bi ostale samo za nekatere. Upa, da ne bo obveljala izjava Michela Houllebecqa: »Zanesljivo se bomo vrnili v normalnost, kot smo jo poznali, samo da bo slabša.«

 

Petrovec je novinar s srcem, čustvi, empatijo. Ustvarja zgodbe. Novinarskim prispevkom dodaja zaledje, prepleteno z osebno noto. Približuje nam nov svet. Čeprav se lov za resnico včasih sprevrže v lov za novico, ki prerase lastno vest, ni eden tistih mrhovinarjev, ki kljuvajo in kljuvajo, četudi včasih zelo boli.

 

Pravi: »Tu sem zato, ker imajo ljudje pravico vedeti.« 

 

Jolanda Železnik

 

 

Oglejte si tudi