Besede župana mag. Blaža Milavca ob 800 letnici prve pisne omembe Sodražice, Vinic in Ribnice
Spoštovane občanke, cenjeni občani!
In nomine Dei Aeterni amen. Nos Engelbertus de Owersperch dedimus in fevdvm Stoidrasicz villam qve iacet in Weinicz scilicet in dominio nostro Rewenicz… Tako približno se začenja besedilo z listine iz davnega 7. aprila 1220. Na ta dan je bila namreč datirana listina, ki jo je podpisal in zapečatil Engelbert Turjaški, eden vidnejših predstavnikov starega rodu turjaških grofov. Listina, ki je še vedno ohranjena v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, je najstarejši ohranjeni dokument, v katerem je omenjena Sodražica, z njo pa tudi Vinice in Ribnica. Seveda Sodražica nima le 800 let, je bistveno starejša, posredno je v nekih drugih zapisih skupaj z Ribnico omenjena že vsaj 140 let prej. A vendar, listina s turjaškega gradu izpred 800 let predstavlja najstarejši neposredni zapis, ki je še ohranjen. Zaradi tega je 7. april 1220 za Sodražico pomemben zgodovinski mejnik. Najbrž ne toliko zaradi vsebine listine, ki opisuje izročitev Sodražice in Vinic v fevd bratom iz Loža, ampak zaradi orisa zgodovinskega ozadja takratnega življenja vladajoče gosposke in funkcioniranja fevdalnega sistema. Hkrati ta zgodovinski mejnik izkazuje umeščenost naših krajev v širši lokalni geopolitični in družbeni okvir, poseljenost in razvitost območja ter vrednost oz. mesto Sodražice znotraj takratne fevdalne ureditve. Predvsem pa dokument nedvoumno dokazuje obstoj že razvitega naselja s tem imenom, kar izpričuje starodavnost Sodražice in območja znotraj širšega časovnega okvirja. Sodražica in Sodražani torej nismo od včeraj, smo namreč že dolgo tukaj. Že dolgo časa obdelujemo ta prostor, ga sooblikujemo in preoblikujemo, kakor nas nasprotno prostor in okolje zaznamuje in preveva.
