Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
7°C
SOB.
23°C
7°C
Oceni objavo

DEKD 2017: »TAM PRI ŠTIRNI VRE BRBLJANJE …« (J. Menart)

Voda – od mita do arhitekture Dnevi evropske kulturne dediščine (DEKD) so najbolj prepoznavna akcija pod okriljem Sveta Evrope in EU na področju kulture, saj v njej sodeluje 50 držav, 6000 mest, različne dogodke pa obišče več kot 20 milijonov obiskovalcev. Te impozantne številke nas navdajajo s ponosom, da smo tudi mi kamenček v mozaiku prizadevanj za ohranjanje dediščine naših prednikov. Z izbiro teme Voda – od mita do arhitekture se je naša država pod organizacijskim vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) pridružila skupni evropski temi, ki je letos posvečena naravi.
 V tednu od 23. do 30. septembra, ki ga je pri nas zaznamoval tudi Teden kulturne dediščine, se je OŠ Šmartno že četrtič pridružila dejavnostim, s katerimi ohranjamo dragoceno zapuščino naših prednikov in jo prenašamo na mlade rodove. Tokrat smo želeli predvsem opozoriti na ogroženo in že izginjajočo dediščino, povezano z vodo.

 

V pestro dogajanje so se vključile učiteljice in učenci 1. in 2. triade in skupina učencev predmetne stopnje s projektom Vodni viri v Šmartnem in okolici. Posebej pa so se izkazali otroci iz Vrtca Ciciban, skupine Mravljice, Petelinčki in Sovice s svojimi vzgojiteljicami (seveda ob pomoči staršev, starih staršev in drugih sodelavcev), ki so v Kulturnem domu Šmartno pripravili imenitno prireditev o vodi in vsem, kar je bilo z njo povezano v preteklosti.

 

Danes si težko predstavljamo, kako so se z vodo oskrbovali v preteklosti, saj mimo vsake hiše ni tekel potok ali reka. Danes pa odpreš pipo, voda pa kar teče, teče … Res je, da vodovoda niti danes še ni povsod, kjer pa obstaja, vedenje o oskrbi z vodo v preteklosti počasi izginja iz naše zavesti. Predvsem med mladimi je znanja o tem vedno manj in ne ve se več, kako so se z vodo oskrbovali še njihovi stari starši.

 

V okviru teme DEKD o vodi smo želeli prav to – opozoriti mlade o nekdanji oskrbi z vodo in z dediščini, ki se je v zvezi z izrabo vode ohranila. Morda bo prav to v prihodnosti ohranilo kakšno štirno, napajališče ali kal pred propadom. Uporabnosti starih načinov rabe vode se že marsikdo zaveda, saj voda vedno bolj postaja naša »nafta«.

 

Učenci predmetne stopnje, ki so pokazali zanimanje za to temo, so s pomočjo anketnih listov ob pomoči staršev, starih staršev in sosedov popisali oziroma opisali vodne vire v domači okolici. Večinoma so popisali vodnjake ali štirne, nekaj napajališč, eno perišče in kal.

 

V okoli 18 naseljih so učenci zabeležili 21 vodnjakov, najstarejša dva vodnjaka obstajata že okoli 150 let. Večino od njih napaja voda deževnica, nekaj pa podtalnica. Vodnjaki so globoki od 4 m do največ 10 m.  Od tega jih je še vedno, vsaj občasno v uporabi 12,  v nekaterih je voda  za rezervo.

 

Prikaz dela učencev smo predstavili na treh panojih, ki so bili na ogled v izložbi nekdanje Leskovčeve hiše (Staretov trg 15). Prav v bližini te hiše, na placu med cerkvijo in nekdanjo šolo, je stala znamenita šmarska štirna. Učiteljica Marijana Šustaršič je poskrbela za podobo razstavnega prostora, učenci modelarskega krožka pa so pod mentorstvom učitelja Boštjana Pogača izdelali simbolično maketo v spomin na ta vodnjak, ki še živi v spominu starejših Šmarčanov.

 

Na priložnostni prireditvi z naslovom »Tam pri štirni vre brbljanje …«, ki je bila pred Leskovčevo hišo v sredo, 27. septembra, sta mentorici projekta predstavili DEKD ter potek in rezultate dela z učenci.

Upokojena učiteljica Katarina Kragelj je obudila zanimive spomine na štirno na placu in na ostale šmarske vodnjake ter na perišča. Takole pa je pripovedovala o poletnim otroškem veselju: »Otroci smo se poleti kopali v šmarski Reki, v tolmunih pri Gabrovem mostu, pri Kulturnem domu, starejši in bolj pogumni so plavali in skakali na glavo pri zapornici na Grmačah, v Zavrstniku. Meni tja gor starši niso dovolili, je bilo pregloboko, prav tako ne v reko Savo, kamor so tudi hodili plavat, ker je bila Sava v tistih časih čista, a nevarna. Po dolgem čofotanju v vodi smo postali lačni, tekla sem domov na vrt po korenje, paradižnike, oprali smo ju v reki in pojedli. Ne morem si predstavljati, da bi to naredili danes…«  

 

Trojica sedmošolcev je obiskala Špelo Sotenšek v znani gostilni Pri Mačku in se z njo pogovorila o njenih spominih v zvezi z vodooskrbo v času njenega otroštva in mladosti. Za prisotne na prireditvi so pripravili povzetek pogovora, posebej zanimiva je bila pripoved o pranju perila v času, ko še ni bilo pralnih strojev. Milo so delali doma, perilo so skuhali v lonci na štedilniku ali v kotlu in ga sprali v potoku. Svoje spomine je gospa Špela strnila s še eno zgodbico: Pri Mačkovih so imeli lipicanko, ki jo je, ko je bila zelo umazana, Špelin brat ob sobotah odpeljal v potok pri Sedevčiču. Najprej jo je namazal z ogljem, da je bila čisto črna, nato pa jo je z vodo opral.

Vodnjaki, posebej ta na placu, so bili priljubljeno zbirališče okoliških gospodinj. Ko so zjutraj odpravile otroke v šolo, so šle po vodo ter tam klepetale in obrekovale sosede. Ta prizor je pričarala deklamacija pesmi Vaške klepetulje Janeza Menarta, in kot se za Šmartno spodobi, so prireditev popestrili tudi zvoki harmonike.

S tem pa delo na temo vode in vodnih virov še ni končano. Razstavo smo postavili na ogled v šolski avli, kjer si jo bodo v okviru pouka ogledali vsi učenci, dogovorjeni pa smo tudi za gostovanje v šmarski knjižnici. Želimo si, da bi dopolnili zbirko podatkov o vodnih virih na območju naše občine, saj vemo, da zbrano gradivo obsega le manjši del ohranjene ali že skoraj pozabljene dediščine. K sodelovanju bomo ponovno pritegnili učence, ki bodo nadaljevali raziskovanje v svojem domačem okolju.

 

Danica Sedevčič in Sonja Marin

Oglejte si tudi