Logo MojaObčina.si
DANES
28°C
17°C
JUTRI
31°C
17°C
Oceni objavo

IZLET NA SVETE VIŠARJE - DRUŠTVO UPOKOJENCEV ŠMARTNO

Izlet šmarskih upokojencev na Svete Višarje (1766m), dne 6. 6. 2024

Število udeleženk in udeležencev izleta na Svete Višarje dokazuje, da smo si tokrat izbrali res tisto, kar nam je všeč. Bilo nas je 47, napolnili smo avtobus. In po naključju je bil četrtek ravno tisti dan v tednu letošnje pomladi, ko vremenoslovci niso napovedovali padavin, čeprav so še par dni prej poročali o poplavah v Nemčiji in drugje.                                                                                                            

Svete Višarje so postale romarski kraj, ko je neki pastir iz Žabnic (Camporosso in Valcanale) leta 1360 v okolici iskal svoje ovce. Našel jih je klečeče okoli grma. Ko je pogledal v grm je v njem opazil kip matere božje z Jezusom v naročju. Kip je odnesel dol v Žabnice in ga izročil domačemu župniku. Župnik je kip zaklenil v omaro, vendar ga je pastir naslednji dan zopet našel na istem kraju. To se je ponovilo trikrat, zato se je župnik posvetoval z oglejskim patriarhom. Od takrat so Svete Višarje postale glavni romarski kraj za Slovence, do nastanka brezjanske romarske poti. Danes so Svete Višarje stičišče štirih narodov in romarski kraj za Furlane, Italijane, Avstrijce in Slovence. Tu vsako leto poteka tradicionalno srečanje treh dežel. Zato je skoraj vsaka maša v cerkvici trijezična. Vsako leto pa je na Svetih Višarjah tudi srečanje treh Slovenij. Matične, zamejske in izseljenske.                            

Po obisku Višarij smo se najprej ustavili na tržnici v Trbižu (Treviso) kjer je še vedno, tako kot v času rajnke Jugoslavije veliko prodajaln s tekstilom in drugo robo. Bilo je nekaj nakupov, v glavnem pa smo obujali spomine, kako smo včasih iz Italije v Jugoslavijo tihotapili kavbojke, kavo in usnjene jopiče. Na kratko pa smo se ustavili še na Zelencih, kjer smo si ogledali izvir Save Dolinke. Ker pa so nas iz gostišča, kjer so nam pripravljali kosilo, obvestili, naj pridemo malček kasneje kot je bilo dogovorjeno, smo se ustavili še v Kranjski gori, ob jezercu Jasna. To je kraj, kjer se ob lepotah narave človek res napolni z veseljem do življenja.  V gostišče v Podbrezje smo prišli na pozno kosilo, a je teknilo še bolj kot običajno. Ob dobri hrani in živahnih pogovorih smo se medsebojno še bolj povezali in že se oziramo naprej, ko se bomo v začetku septembra zopet podali na izlet na Gorenjsko, na Brezje.

Avtor besedila: Jože Loc

Šmartno pri Litiji, 13.06.2024    

Oglejte si tudi