Zanimivo predavanje o konoplji nam je 2. junija 2016 pripravil g. Gorazd Marinček, velik borec za zmanjšanje negativnih vplivov proizvodnje in rabe energije na okolje. Predavanje je potekalo v okviru Parade učenja 2016, ki ga v Slovenj Gradcu vodi Mocis in traja do 30. junija. Naslov predavanja je kar nekako šokanten, in sicer 50.000 odtenkov konoplje, vendar sem na koncu ugotovil, da je številka kar realna.
O konoplji vem že kar nekaj, vendar sem dosedanje vedenje o tej rastlini kar močno obogatil. Ne bom o tem na dolgo in široko, ker je tega preveč, vendar bi izpostavil dva primera, ki izključujeta uporabo dodatne energije in ekološko spornih dodatnih materialov, če uporabljamo konopljo. Gre za proizvodnjo ladijskih vrvi, ki po prepojitvi z morsko vodo in po izsušitvi ostanejo še vedno prožne oz. normalno gibljive, medtemko druga vlakna po izsušitvi otrdijo. To se seveda da preprečiti, vendar proces zahteva dodajanje oporečnih materialov in trošenje dodatne energije. Še bolj zanimiv in ekonomsko upravičen pa se mi zdi projekt Gorazda Marinčka, regionalna postavitev manjših tovarn po Sloveniji za predelavo olesenelega dela konoplje. Kot je znano, se pojavlja ideja o ponovni postavitvi sladkorne tovarne v Prekmurju. Cena le te naj bi presegla 250 miljonov evrov, zaposlila pa naj bi 600 delavcev. Če je temu tako, bi verjetno pobrala samo pridelovalce v širši okolici tovarne, ker bi bili transportni stroški za ostale previsoki. Kot vemo, konoplja ni zahtevna rastlina, vsaj kar zahteva kvaliteto zemlje in je za gojenje te rastline mogoča praktično celotna Slovenija. Ob regionalni postavitvi manjših tovarn, katerih cena je okrog 20 miljonov evrov po tovarni, bi jih lahko postavili vsaj 10, zaposlili pa vsaj 5 krat več ljudi kot v tovarni sladkorja, transportni stroški pa bi bili sprejemljivi, saj bi tako razvrščene tovarne pobrale vse pridelovalce konoplje po Sloveniji. Pa še v nečem je bistvena razlika. Pridelovalcem sladkorne pese po prodaji le te ne ostane nič, pridelovalcem konoplje pa ostanejo seme in listi za čaj, kar lahko dodatno tržijo in seveda dodatno povečajo zaslužek. To v Evropi že dolgo deluje, vendar smo tako daleč od nje, da tega ne vidimo.
Ko govorimo o ustaljenih praksah drugod po Evropi in v svetu naj omenim še moja opažanja pri vsakokratnih vladah. Gre za našo kronično bolezen odkrivanja tople vode. Nikakor ne znamo prevzeti ali kopirati stvari, ki drugod odlično delujejo že dolga leta. Naša inovativnost nas drago stane, pa še deluje ne. To prakso izvaja večina ministrstev. In če se slučajno zgodi, da voda postane res nekoliko topla, pa ima žal grenak priokus. V to smo vložili preveč časa , denarja in dodatne energije, pa še nekonkurenčni smo.
Namen predavanja Gorazda Marinčka tudi ni bil odkrivanje Amerike; stvari so poznane že stoletja, hotel je nam laikom obširneje predstaviti to čudežno, vsestransko uporabno rastlino in pa zanimive in povsem izvedljive projekte v zvezi z njo. Takšna predavanja bi morali večkrat poslušati odgovorni, ki imajo škarje v rokah in odločajo o strateškem razvoju Slovenije, mi pa jim ponujamo kvalitetno platno iz konoplje.
Zapisal Bogo Turičnik
