Logo MojaObčina.si
JUTRI
22°C
5°C
NED.
20°C
6°C
Oceni objavo

Te je bilo kdaj v življenju česa strah? Sam si našel način obvladovanja svojega sveta ...

Spomnim se, da še vedno ljubim pomlad. Tudi zdaj je tukaj, čeprav nekoliko drugačna. Ljubim petje ptic, ki me zbuja, ljubim vonj trave, ko na balkonu pijem kavo, ljubim veter, ki me čez odprto okno poboža po nogah. Ljubim ljudi, ki poslušajo moje zgodbe, sprejemajo moje strahove ter sanjajo skupaj z mano. Ljubim občutek, da sem lahko sama svoja pomlad.

Ljubim pomlad. Ljubim čas prebujanja, ko na oknih ptiči naznanijo, da je prišla pomlad. Ljubim vonj trave, ki pravi, da je konec zime. Ljubim veter, ki z mojih lic počasi odnaša hlad. Ljubim pomlad, saj mi daje občutek, da se prebujajo ljudje, ki so pozimi tiho čakali nekje doma. Najbolj pa ljubim občutek, ki ga sploh ne znam opisati, samo vem, da je, vem, da ga prinese vsaka pomlad; občutek svobode, moči, sanje. Pride vsako pomlad. Zdaj pa ga ni. 

Namesto prebujanja ptičev, me zbujajo novice, ki so iz dneva v dan slabše. Trava mi ne diši, saj vem, da ni prav, da hodim po njej. Na veter sem čisto pozabila. Prebujanje ljudi je prestavljeno na “nihče ne ve” čas. Občutek svobode se iz dneva v dan oži, moči ugašajo, sanje pa so dane na »pavzo.« 

Dan 16 tako zvane karantene. Res čudno obdobje. Prevzemajo te strah, žalost, veselje, zaskrbljenost, tesnoba, potem spet veselje, žalost, strah, sreča … Imam vse, zaenkrat sem zdrava, imam dom, družino, hrane mi ne primanjkuje, imam elektriko, toplo vodo … Imam vse, da bi se počutila dobro. Pa saj se počutim dobro, ampak ta dobro je ovit v paleto čustev, ki se jih na nek način bojim čutiti. Sprašujem se: »Zakaj bi se počutila slabo, če moram samo malo počakati, da epidemija mine in da se vse vrne na stari tir?« 

Zato, zato ker se lahko! Ker so vsa ta ne tako zaželena čustva popolnoma normalna za nenormalno situacijo, v kateri smo se znašli. Življenja so se nam praktično čez noč obrnila na glavo. Prišlo je do velike spremembe, spremembe pa od vseh ljudi zahtevajo prilagoditev nanje. 

Načeloma imamo ljudje relativno prosto pot, da se sami odločamo, čemu se bomo prilagodili in čemu ne. Kar naenkrat pa tega ni, zdaj se od vseh zahteva prilagoditev. Od vseh ljudi, ki nas opredeljujejo različni genetski zapisi, drugačne izkušnje, vrednote, osebnostne značilnosti itd. se pričakuje ena stvar - ostati doma. »Simpl«, samo doma bodi in bo vse ok. Vsi smo radi doma, ko to želimo sami, ko pa smo v to prisiljeni, pa se naše telo in misli ne odzovejo s pretiranim navdušenjem. Stiska je normalen odziv v tej nenavadni situaciji. Je odziv telesa, ki ga je moč pričakovati pri vseh, pardon, moč je pričakovati nešteto različnih stisk lastnih slehernemu posamezniku. Doživljam jih jaz, doživljaš jih ti. Verjetno je tvoja popolnoma drugačna od moje, a je vseeno pomembna, utemeljena in tvoja in vso pravico imaš, da jo čutiš in o njej tudi govoriš. 

Ker smo tako različni, ni nujno, da razumemo drug drugega. Rečemo že, a v resnici res ne razumemo, saj ni možno, da bi popolnoma razumeli. Nekdo bo doživljal strah pred okužbo, drugega bo strah, da bo okužil družinske člane, tretji bo skrbel za preživetje po tem, ko bo krize konec, četrtega pa bo strah prihodnosti, če bo njej sploh upal razmišljati. Vsi popolnoma utemeljeni in resnični strahovi, katerim je vredno nameniti pozornost. Se o njih pogovoriti z bližnjimi osebami, mogoče jih zapisati, če o njih ne bi govorili, predvsem pa se jih zavedati. Si jih dovoliti čutiti. 

Te je bilo kdaj v življenju česa strah? Ti je kaj povzročalo stisko? Si se kdaj znašel v situaciji, ki se ti je zdela brezizhodna? Prav gotovo si, pa si danes tukaj, saj si našel način, da se s tem spopadeš in le-to prebrodiš. To si naredil sam in če ti je uspelo enkrat, imaš vse kapacitete, da ti lahko uspe tudi zdaj. Sam si spremenil svoja občutja, sam si našel način obvladovanja svojega sveta. Mogoče ti je pri tem kdo pomagal, a si vseeno do rešitve prišel sam. Zdaj ni nič drugače, to še vedno lahko narediš sam, tudi tako, da spregovoriš s prijatelji, družino ali poiščeš podporo pri različnih intervencijskih skupinah, ki so specializirane za nudenje pomoči. 

 

Maja Krebl, mag.psih. 

 

 

Oglejte si tudi