Praktično čez noč so šole po Evropi zaprle svoja vrata. Zunaj njih pa so ostali učenci, učitelji, starši … Prvotni strah, dvom, negotovost so počasi prerasli v to, da bomo zmogli in da bo svet spet lep, da bo spet vse v redu. Postavljeni smo pred novo družbeno realnost, v kateri smo se znašli vsak po svoje.
In kako je videti pouk na daljavo? Pravzaprav je bilo o tem že toliko izrečenega, napisanega in videnega v številnih medijih. Skoraj vsak dan lahko zasledimo odzive učencev, učiteljev, staršev in vseh, ki se jih to dotika. Izkušnje in doživljanje tovrstnega pouka so različne. So pozitivne in so tiste z bolj grenkim priokusom. Človek pa hvala bogu načelno verjame v dobro. Kaj novega naj torej še napišem o vsem tem? Izrazim lahko samo svoje izkušnje, svoje doživljanje pouka kot učiteljice, sodelavke in mame dveh osnovnošolcev.
Po prvih dneh negotovosti smo se na šoli z veliko entuziazma in optimizma lotili novega načina poučevanja. Ko je človek vržen v vodo, mora hitro splavati, če želi preživeti. Nekako tako je bilo tudi z nami učitelji in seveda z učenci in njihovimi starši.
Ti so se morali preleviti v vlogo motivatorjev, psihologov, diplomatov, nadzornikov in spodbujevalcev za opravljanje šolskega dela svojih otrok. Vse te nove vloge, ki so jih bili prisiljeni prevzeti starši, so zagotovo zahtevne, morda celo nezavidljive, saj domače okolje ni šola in motivirati otroka zunaj šolskega prostora za opravljanje obsežnega šolskega dela je težko in izredno odgovorno delo. Drži, da je na starše padel velik del bremena, povezanega s poukom na daljavo. Še zlasti, če vemo, da so poleg otrok, ki zmorejo in pridno opravljajo šolsko delo, tudi otroci, ki ne zmorejo delati brez strokovne učiteljeve podpore, in otroci, ki iz različnih razlogov nimajo možnosti dostopanja do e-učnih gradiv (pomanjkanje tehnične podpore – ni računalnikov, e-tablic … ali pa živijo v nespodbudnem okolju …). V ta namen se je ravnateljica naše šole močno angažirala v zbiranju donacijskih sredstev za nakup računalniške opreme in izposojo e-tablic družinam naših učencev. Iz negativnega se marsikaj rodi dobro in lepo. So pa tudi otroci, ki zaradi različnih razlogov ne želijo opravljati šolskega dela. Teh je malo, a kljub temu so in tudi ti bodo morali zaključiti šolsko leto. Navsezadnje so morali učenci pokazati veliko lastne angažiranosti v smiselni organizaciji časa, da se učne obveznosti ne razvlečejo v popoldanske ali večerne ure.
Morda pa je napočil čas, ko se je slovenska družba začela, zdaj bolj kot kdaj prej, zavedati vrednosti poklica učitelja, vzgojitelja, v katerega laična obče slovenska skupnost tako rada posega s svojimi posplošenimi sodbami. Biti učitelj ni samo poklic, ki zahteva določena znanja in veščine, ampak je tudi poslanstvo, ki ga žal ali na veselje mnogih ne more opravljati vsakdo.
Nova družbena realnost je tudi od učiteljev zahtevala hitre poteze. Od rokovanja z novimi spletnimi orodji (postavitev spletnih učilnic, delo v njih, videokonference) do iskanja novih učinkovitih poti za delo z učenci. Pouk na daljavo smo sprejeli kot nov izziv. In čeprav je zanimiv in inovativen, je tovrsten pristop še toliko bolj odgovoren. Kot učiteljica si upam trditi, da zahteva veliko organizacije, vztrajnosti in potrpežljivosti … Zahteva veliko več medsebojne komunikacije in usklajevanj znotraj strokovnih aktivov, na ravni šole, seveda ob smernicah ministrstva. Zahteva veliko razrednikove komunikacije s starši. Zahteva marsikaj.
Trudimo se oblikovati gradivo, ki preverja temeljno znanje učencev. Trudimo se posredovati gradivo na čim bolj razumljiv, morda celo zabaven način. Želimo si namreč njihove odzivnosti. To pa nas zavezuje tudi k posredovanju pristne povratne informacije. Kar za učitelje, ki učijo v različnih razredih, lahko tudi različna predmetna področja, predstavlja ogromen časovni vložek v pripravo gradiva in komunikacijo z učenci.
Če smo bili učitelji na začetku vsak na svoji poti, si upam trditi, da smo po dobrem mesecu dni pristali na skupni poti. Naša šola je naravnana, da želi in zna prisluhniti staršem in učencem. Tako smo iz ankete, ki jo je oblikovalo vodstvo šole, razbrali pozitivno mnenje o pouku na daljavo. Izpostavljeno je bilo, da je šolsko delo preobsežno, zato smo v skladu z njihovim mnenjem in po priporočilih ministrstva pripravili t. i. fleksibilni urnik, po katerem imajo naši učenci dnevno na urniku tri predmete, namesto pet ali še več. To so učenci z veseljem sprejeli. In življenje teče dalje …
Je pouk na daljavo – pouk v oblakih? Težko reči. Čas je vedno pravičen sodnik in razsodnik. Edino, kar lahko z gotovostjo zatrdim, je, da je zame in moje kolege na šoli še vedno najbolj dragocen pristen stik v živo s svojimi učenci. Tega ne more nadomestiti nobena videokonferenca in nobena spletna učilnica na daljavo. Seveda so učenci, ki jim je iz različnih razlogov všeč pouk na daljavo. Ta različnost nas bogati. A so tudi učenci, ki komaj čakajo, da sedejo v šolske klopi, pa naj bo to zato, ker pogrešajo svoje prijatelje, tudi učitelje, ali pa se v šoli počutijo dobro, varno in sprejeto.
Največkrat spoznamo vrednost nečesa šele takrat, ko smo to izgubili. Pouk na daljavo je nova in dragocena izkušnja, a večina se bo strinjala, da je najlepše biti povezan v živo ter da so e-orodja dobrodošla pomagala, ki pa niso nadomestilo pristnemu stiku in pouku znotraj šolskih zidov. Šola pravzaprav ni samo poučevanje in učenje, šola je večinoma sobivanje in neizmeren preplet odnosov vseh nas, ki vstopamo vanjo.
Gordana Kenda Kozinc, učiteljica in knjižničarka
OŠ Sava Kladnika Sevnica
