Za vse tiste, ki še niste obiskali sosednje prestolnice Budimpešte, naj vam povem, da je to mesto prav presenetljivo blizu Slovenije. Ko vam uspe prečkati prelepe ravnine našega vzhodnega dela države ste že skoraj tam. Pomlad je meni najlepše obdobje leta in peljati se med rumeno-cvetočimi polji ogrščice je res nepozabno. Tu in tam se je našel pokošen travnik, kjer je bilo v zraku zaznati prijeten vonj, ki ga kmetje in pa kosci trave prav dobro poznamo. Polja so se prelevila v ulice in sredi mesta sva prišli na cilj. Seminar se je odvijal v stavbi Evropskega mladinskega centra, ki ima pogled na veličasten parlament ter reko Donavo.
Organizatorja dogodka sta bila RYE (Evropska podeželska
mladina) ter CEJA ( Evropski komite mladih kmetov). V ti dve zvezi je včlanjena
tudi Zveza podeželske mladine Slovenije in tako omogoča mladim podeželanom, da
izkusijo dogodivščine tudi na mednarodni ravni. Na seminarju smo bili pisana
druščina iz različnih držav Evrope ter z različnimi poklicnimi orientacijami.
To nam je omogočalo resnično širok pogled na tematiko. Od jutra pa do poznega
popoldneva smo razbijali mite, iskali resnico, skušali najti dobre prakse,
in nove ideje. Začetek delavnic se je posvetil hrani; kakšna hrana je ustrezna,
nam dostopna ter razpoložljiva. Odgovor na vprašanje kaj je to zdrava hrana,
kakšen način pridelave je res trajnosten; to so tematike, ki nimajo preprostega
odgovora. Vsi smo s strinjali, da je najboljša izbira lokalna ter sezonska
prehrana, vendar pa se mnogokrat zaplete pri razpoložljivosti in dostopnosti.
Prehranske verige so v večini nepravične, kmetje izpadejo kot neenakovredni, neupoštevani
in neuslišani. Trajnostna pridelava naj bi bila način kmetovanja in
distribucije, ki kar najmanj vpliva na podnebje ter čim manj onesnažuje naš
prelep planet. Dotaknili smo se tematike podnebne krize, spoznavali vplive na
okolje, interakcije med našim delovanjem ter planetom. Spoznali smo kako je
sistem krhek; kako hitro lahko porušimo ravnovesje v vodnem krogu, ogljičnem
krogu, povečamo učinek toplogrednih plinov, onesnažimo zrak in za vedno uničimo
tla, ki so tako pomembna za kmetovanje. Skozi debate pa smo dojeli, da moramo
delovati skupaj, spreminjati korak po koraku naše razmišljanje ter delovanje
ljudi. Stiskali smo skupaj glave in iskali alternativne načine prehranskih
sistemov. Nujno je potrebno skrajšati poti, z manj posredniki ter manj
kilometri. Pridelovalec bi moral dobiti večji delež zaslužka, potrošnik pa bolj
svežo ter zdravo, varno hrano z znanim poreklom. Na vsakem koraku je odmevala
potreba po znanju, informiranju, kajti v medijih se širi mnogo neresnic ter
izkrivljenih dejstev. Potrošnik je v današnjem času zmeden od preveč informacij
in ne ve kaj je sploh pravilna odločitev. Poleg nujne potrebe po znanju pa se
je odpiralo tudi vprašanje o odpadkih, le ti so prisotni v vsaki fazi od
pridelovanja, logistike pa do distribucije. Največji problem pa je na koncu
odpadna hrana; hrana ki je bila skrbno pridelana, vanjo vloženo ogromno
energije in na koncu pristane kot odpadek. Vsak posameznik naj se resnično
trudi kupiti samo toliko kot lahko konzumira in že samo s tem bistveno razbremenimo
celotno verigo. Na koncu smo tudi naredili kuharsko knjigo trajnostnih receptov
iz držav udeleženk. Preden smo recepte objavili smo jih tudi predebatirali v
luči našega na novo pridobljenega znanja. Sklep mi je bil zelo všeč, recepti
starih babic so po večini vsi trajnostni. Kajti včasih so uporabljali kar so
lahko pridelali doma ter shranili. Na severu Evrope so to po večini ribe, v
osrednjem delu celine ne manjka kruha, ob Mediteranu se je uporabljalo olivno
olje. Rešitev je torej precej preprosta, na jedilnike dajmo čim več lokalnih
tradicionalnih jedi in na tak način prispevajmo k trajnostni in varni hrani ter
našemu dobremu počutju. Čisto za konec pa smo spoznavali načine, kako naše
znanje in stališča zagovarjamo ter se tudi politično izrazimo in prispevamo k
naši prihodnosti.
Da ne boste mislili, da smo se samo učili. Svoje dneve debat smo popestrili z ogledi znamenitosti Budimpešte. Mesto je resnično očarljivo in zelo zeleno obarvano, parki in vodometi so na vsakem koraku. Našli smo tudi čas, da smo skočili v bazen s termalno vodo z arhitekturnimi elementi z rimskih pridihom. Sprehode smo popestrili z debatami o naših načinih in običajih in primerjali države med seboj. Preproste vsakdanje stvari, ki so nam samoumevne so na drugem koncu kontinenta čisto drugačne. Obisk take delavnice ti zares odpre vrata v nove svetove in spodbudi um za razmišljanje izven svojih meja in okvirjev. Ker sem tudi sama kmetica, sem spraševala o kmetijstvu, cenah pridelkov, velikosti njiv, težav ki jih imajo. S pomočjo te študijske skupine so bolje spoznali našo panogo tudi ostali udeleženci, ki niso prihajali iz kmetije, a delujejo v drugih dejavnostih, ki tesno sodelujejo pri poti do končnega potrošnika. Dogodek pa je bil fascinanten tudi zato, ker so vsi udeleženci bili visoko motivirani, z izrednim optimizmom in močno voljo. To je varen kraj za izražanje svojega mnenja, spoštovanje je bilo močno izraženo pri vsaki tematiki.
Z optimizmom, močno voljo in spoštovanjem lahko ustvarite vse kar si želite, samo najti morate prave ljudi, da bodo korakali z vami.
In verjemite mi … takšni ljudje obstajajo, jaz sem jih našla v Zvezi podeželske mladine Slovenije.
Mateja Kopar mag.inž.agronomije
Regijska predstavnica za Posavje pri ZSPM