Nemški okupator je začel množični izgon Slovencev iz Posavja že zadnje dni oktobra 1941. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je napotilo komaj rojene čete dolenjskih partizanov na zasedeno območje Posavja, da bi preprečili izgon domačinov v Nemčijo. Dne 31. oktobra 1941 naj bi se na Otavniku pri gostilni Tomažičevih zbrali borci Novomeške in Mokronoške čete, pridružili bi se jim še partizani Belokranjske čete, Stiške, Grosupeljske čete in čete zbirnega tabora na Pugledu. Skupaj so nameravali napasti nemško postojanko na Bučki in pregnati nove naseljence nemškega rodu s širšega območja Kočevskega. Zaradi sveže zapadlega visokega snega so se na Otavniku zbrali samo partizani Novomeške čete in večji del Mokronoške čete. Vasica Otavnik je bila zbirališče in izhodišče za prvo večjo akcijo dolenjskih partizanov. Hkrati naj bi ustanovili še prvi bataljon dolenjskih narodnih borcev, saj se jim je iz vodstva iz Ljubljane pridružil tudi Miha Marinko.
Zadnje dni leta 1942 so v Mirensko dolino prodrle tri slovenske partizanske brigade: Tomšičeva, Gubčeva in Cankarjeva. Pregnale so italijanske okupatorje, predvsem fašiste iz doline od Gomile do Krmelja, in uničile železniško progo in naprave ter požgale postaje. Na tem območju je deloval tudi obnovljeni Zapadno-dolenjski odred. V teh bojih je bilo tudi precej borcev ranjenih in poveljstvo Zapadno-dolenjskega odreda je oblikovalo začasno bolnišnico na Selih pri Zburah. V neposredni bližini v vasici Grič pri Klevevžu pa je bila 2. četa odreda, ki ji je poveljeval domačin Vinko Robek, pozneje namestnik poveljnika 9. SNOUB Kočevske in narodni heroj. Bolnišnica je bila izdana Italijanom, ki so 23. januarja 1942 skupaj z belogardisti napadli ranjence. Na srečo so aktivisti OF Šmarjete in Otočca noč pred napadom vse težje ranjence prepeljali preko Gorjancev v partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Italijani so delno presenetili ranjene partizane in osebje, ki so se rešili z begom v neznano in se razkropili po bližnjih vaseh. Aktivisti OF so skupaj z borci Robkove čete in domačini zbrali večino ranjencev. Tako so večjo skupino sprejeli Tomažičevi na Otavniku in jih tam oskrbeli, pozneje pa napotili ali v enote ali v oskrbo pri zanesljivih domačinih od Telč pa do Trebelnega. Pozneje je bilo pri Tomažičevih tudi zbirališče ranjencev Robkove čete oziroma 2. bataljona Zapadno-dolenjskega odreda vse do kapitulacije Italije. Med razkropljenimi ranjenci je bil tudi slovenski pesnik Ivan Rob, belogardisti pa so ga zajeli pri vasi Zloganje in ga odpeljali v svojo postojanko v Dolenji Brezovici. Pozneje so ga predali Italijanom, ti pa so ga ustrelili pri Ligojni, nedaleč od Vrhnike.
Pobudo za postavitev spominske plošče, zbiranje potrebnih sredstev in organizacijo skromne spominske slovesnosti je dal član Odbora krajevne borčevske organizacije in Odbora združenja borcev za vrednote NOB Sevnica, tovariš Milan Baša, domačin iz bližnjega Slančjega vrha. Tovariš Baša si že več let prizadeva ohraniti oziroma obuditi spomin na NOB na širšem območju vzhodnega Dolenjskega gričevja. Tako je bil med pobudniki in organizatorji prve spominske enote – Duletove čete, izdatno pomoč je ponudil opremljanju s trofejnim orožjem in uniformami Gorjanski spominski četi, bil je pobudnik oblikovanja Robkove spominske čete. Od ustanovitve je namestnik poveljnika 1. spominskega dolenjskega partizanskega bataljona.
Spominsko slovesnost z odkritjem spominske plošče je organizirala Krajevna organizacija borcev za vrednote Tržišče, katere predsednik Marjan Povšič je odprl in pozdravil udeležence. Udeležba je bila zelo skromna zaradi zdravstvenih razmer in ukrepov. Poleg članov odbora so prisostvovali še podžupan Janez Kukec in predsednica Združenja v Sevnici Vladka Blas. Zgodovinske dogodke je opisal član predsedstva ZZB Slovenije Milan Gorjanc. Spominsko ploščo je odkril borec Zapadno-dolenjskega odreda generalmajor Lado Kocjan, navzoč pa je bil tudi borec in kurir Robkove čete Peter Malek. Slovesnost so popestrili tudi pripadniki 1. spominskega dolenjskega partizanskega bataljona – Robkove, Gorjanske, Novomeške, Revirske in Duletove čete ter recitatorki. Skromno pogostitev so pripravili Tomažičevi za vse udeležence, ti pa so nadaljevali tovariško druženje z upoštevanjem vladnih ukrepov pri Baševih na Slančjem Vrhu.
V teh za delovanje borcev za vrednote NOB dokaj neprijaznih razmerah je domačinom uspelo obuditi spomin na čase boja njihovih staršev in starejših domačinov za svojo in slovenskega naroda svobodo. Sedanji rod Tomažičevih je izkazal enako domovinsko zavest, ko so privolili v postavitev spominske plošče, pa tudi njihovi starši, ki so pod streho sprejeli ranjene partizane.
Milan Gorjanc
