Dolgoletni generalni sekretar slovenske ju-jitsu zveze, od leta 2010 tudi njen predsednik, je bil na generalni skupščini Evropske ju-jitsu zveze (JJEU) v belgijskem Gentu na začetku junija s prepričljivo večino izvoljen za predsednika te zveze. Pred tem je bil deset let njen generalni sekretar.

Kakšno odgovornost občutite ob imenovanju na to častno funkcijo?

Odločitev za kandidaturo je bila premišljena in ne lahka. V zadnjih letih smo imeli v Evropski ju-jitsu zvezi precej kritičnih pomislekov (in konstruktivnih predlogov) o delovanju mednarodne ju-jitsu zveze. Že pred objavljeno kandidaturo je bilo veliko pogovorov  – z ljudmi, katerih izkušnje in mnenje cenim. Če ne bi imel vizije oziroma pričakovanja, da bom imel ob sebi dobro ekipo, se za kandidaturo ne bi odločil. Na koncu so bili izvoljeni posamezniki, s katerimi si delim enake cilje, čeprav smo zelo različni. A ravno v tej različnosti vidim našo glavno prednost – zame kot predsednika je sicer vodenje nekoliko težje, a rezultati so na koncu boljši. Z izvolitvijo sem postal eden izmed podpredsednikov mednarodne zveze (JJIF), zato je odgovornost tem večja, saj je treba po eni strani braniti interese evropske zveze, po drugi pa razumeti, da so okoliščine za delovanje na drugih celinahdrugačne in je treba v duhu mednarodnega razvoja včasih sprejemati odločitve, ki nam niso vedno blizu.

Izvolitev ni bila samoumevna, saj je za mano 20 let dela in izkušenj na mednarodnem parketu, kar so prepoznali tudi delegati na volilni skupščini.

So zaradi vaše izvolitve mogoče kakšne dodatne prednosti za slovenske ju-jitsu klube oz. tudi za sevniški ju-jitsu klub (DBV Ippon Sevnica), saj je bila leta 2013 svetovna podprvakinja v kategoriji do 55 kg Irma Pirc?

V ju-jitsu se je v zadnjih treh letih marsikaj spremenilo. V Evropi smo bili v preteklosti pogosto kritični do neaktivnosti mednarodne zveze, zdaj se stvari hitro spreminjajo. Krepijo se odnosi in razvoj na drugih celinah, predvsem v Aziji, v kateri je bilo dolgo mrtvilo, začenjamo v Avstraliji. Bil sem tudi  v Abu Dhabiju na seji upravnega odbora JJIF (tam je tudi njen sedež). Postavili smo novo organizacijsko strukturo, ki bolje izraža našo željo po večji vlogi športnikov pri sprejemanju odločitev, zavezanost čistemu športu (andi doping), izobraževanju in vzgoji na vseh ravneh ipd. Glavni cilj je postati olimpijski šport. Cilji so visoki, čaka nas še veliko dela.

V Sloveniji želimo povečati število klubov, a se obenem tudi več povezovati s sorodnimi društvi. V JJIF gojimo tri discipline: športne borbe, prikazne tehnike (duo) in parterne borbe (ne-waza). Predvsem zadnja je postala ena najbolj razvijajočih se disciplin, pri akteri se en del razvija kot amaterski šport, drugi del pa teži k profesionalizaciji (in ta del je mednarodno izredno močan). Ne-waza je parterna tehnika, ki se izvaja na blazinah in samo na tleh, ni padcev in udarcev. Ravno zaradi teh značilnosti je primerna za vse starosti, za najmlajše zaradi odličnih možnosti razvoja motoričnih sposobnosti in tudi za starejše. Nov zagon so dobile tudi ekipna tekmovanja.

Konkurenca je iz leta v leto močnejša in bolj pestra. Nikoli ni bilo lahko dobiti medalje, zdaj je to še težje. Irmin rezultat (pa ne smemo pozabiti še Andreja Ceška pred njo) je dokaz konstantnega strokovnega dela, osebnega odrekanja, dobrih trenerjev, težkih treningov in motivacije. Medalje iz teh koncev so mi še bolj pri srcu, saj štejem Ippon za svoj klub. Po srednji policijski šoli, aktivnostim v Športnem društvu Policist Krško po končani šoli in pozneje v DBV Ippon Sevnica se je moja strokovna in mednarodna kariera najbolj razcvetela ravno v času aktivnega delovanja v Ipponu. Mojster Miran Grubenšek je ena izmed osebnosti, ki je v moji karieri športnega delavca pustila neizbrisen pečat. Ippon krasi še odlično delo z mladim in je po pristopu in organiziranosti lahko za zgled.

Kakšni so vaši cilji v tej vplivni funkciji?

Izboljšati raven dogodkov, več vključevanja športnikov in trenerjev v procese sprejemanja odločitev in zagovarjanje rešitev, ki bodo dobre za ju-jitsu in šport nasploh. Več stroke in manj politike. Kot podpredsednik JJIF želim okrepiti prenos dobrih izkušenj s posameznih celin in regij v dobre prakse na mednarodni ravni. Cilji so  pomembni, a še pomembnejši so pot in dobri zgledi.

V Sevnici vam šport ni neznanka. Aktivno ste sodelovali pri gradnji športnega doma, ki je zdaj polno zaseden s športnimi aktivnostmi in večjimi prireditvami. Se je ta naložba izplačala?

Gradnja športnega doma je rezultat vztrajnosti, tudi trmoglavosti, argumentov, pogledov v prihodnost, predanosti športnih delavcev, funkcionarjev, predvsem pa skupinskega (so)delovanja športa in lokalne skupnosti. Ni bilo lahko, a bilo je vredno. Dom je plod dolgoletnih izkušenj delovanja TVD Partizan Sevnica, prenesenih v nove čase in s pogledom v prihodnost, super je bilo, da so to prepoznali tudi odločevalci. Rad se vračam v športni dom, vesel sem, da je urnik tako poln, da fitnes lepo deluje in da omogoča dom streho različnim dogodkom. Izkazalo se je, da je bila naša pot prava.

V preteklih letih ste bili tudi predsednik Športne zveze Sevnica. Kaj menite o razvoju športa v Sevnici takrat in zdaj?

V športu je kot nasploh v življenju veliko interesov. Treba je razumeti, da je šport odlična priložnost za sodelovanje, ima velik vpliv na vzgojo in razvoj motoričnih sposobnosti pri mladih in pomembno psihološko socialno komponento (včasih tudi politično). Športni funkcionarji bi morali znati sprejeti različne poglede kot priložnost za napredek, lokalna skupnost pa podpirati ta pomembni vidik družbene dejavnosti. Ne nazadnje smo s skupnim delovanjem naredili precej, na kar smo lahko ponosni.



Petra BIderman, KŠTM Sevnica