Milan Sotlar, aktiven prostovoljec na več področjih
1. Milan, čestitamo vam kot prejemniku več priznanj, vse so plod vašega bogatega prostovoljnega dela. Resnica je, da prostovoljstvo bogati človeka, čeprav mu vzame veliko časa in energije. Kdo je Milan, kako bi se na kratko opisali?
Hvala za čestitke in lepe misli. Toliko čestitk še nisem dobil. Ne morem reči, da mi niso "godile". Vesel sem bil prav vsake pozornosti od vseh članov društev, v katerih sodelujem. Verjetno bi bilo lažje, če bi naštel društva, v katerih nisem deloval. Za mene je prostovoljstvo poslanstvo. V moji družini so bili aktivni v društvih za "bohlonaj", kar se je preneslo tudi na mene. Nikoli nisem pričakoval nobenega plačila, tudi ne kakšne zahvale. Vse obveznosti počnem z zanosom, za splošno "družbeno" korist, kot smo včasih rekli. O sebi bi rekel, da sem povsem navaden človek, ki rad ustreže, pomaga vsakemu, ki potrebuje pomoč, pa četudi kdaj v svojo "škodo". Naredil sem štiriletno tehnično strokovno šolo, 36 let sem bil v takrat za mene najboljši firmi v Sevnici, v Lisci. Leta 1975 sem si ustvaril družino, letos praznujeva z ženo 50 let poroke. Imava dva odrasla otroka, vnuke in pravnuke. Večino delovne dobe sem oddelal v Krmelju, dobre 4 km od doma. Po zaprtju Lisce v Krmelju sem pet let delal v istih prostorih v Intimi design, nato kratek čas v Ljubljani v Lohnko inženiringu, nato sem dobra štiri leta delal kot hišnik na OŠ v Šentjanžu. Ta čas je bil za mene najmanj stresen. Več kot deset let sem že upokojen, a sem še vedno aktiven: delam okoli hiše, rad popazim na vnuke, kaj postorim v delavnici in na njivi. Aktiven sem v večini društev, ostane pa mi dovolj časa tudi za še za kakšno drugo pomembno ali nepomembno stvar.
2. Kaj in kdaj vas je potegnilo k prostovoljnemu delu, na katerem področju ste začeli? Katere veščine in znanja ste pri tem pridobili?
Težko bi rekel, kaj me je pritegnilo v prostovoljstvo. Večino delovne dobe sem bil vodstveni ali vodilni delavec. Bil sem v stiku z ljudmi iz naše okolice, tako sem kmalu ugotovil, kaj ljudje potrebujejo in kaj imajo radi. Ko sem bil prvič izvoljen v svet krajevne skupnosti, sem opazil, kako vse to deluje in katera društva so v KS. Že takrat sem simpatiziral z raznimi društvi in njihovimi člani. Toda prva večja taka prelomnica za mene je bilo leto 1997, ko so me povabili prijatelji, da bi skupaj ustanovili in registrirali Društvo vinogradnikov Šentjanž. Do takrat še nisem veliko vedel o obdelovanju vinograda. Še piti nisem znal. Pa se je vse dobro izšlo. In res smo vsi ustanovni člani, brez izjeme, delali in kmalu so se pokazali rezultati.
3. Kako ste uspeli usklajevati službo in prostovoljstvo ter kako je in gleda na vaše delo družina?
Usklajevanje službe, prostovoljstva in družine je bilo včasih težko. Zmeraj sem se držal načela, da če nekaj obljubiš, moraš to tudi narediti. Najprej je bila vsekakor služba, nato je bilo prostovoljstvo, šele na tretjem mestu je bila družina. Velikokrat sem dobil kakšno pod nos, da mi društva več pomenijo kot lastna družina. Vendar me je družina kljub temu podpirala.
4. Veliko svojega časa vlagate v turizem. Kaj vam turizem pomeni, kako vidite njegov razvoj v domačem kraju, občini Sevnica in Posavju?
No, druga velika "stvar" je bilo Turistično društvo Šentjanž. Na začetku ustanovitve sem obljubil, da bom le podporni član, vendar sem kmalu postal član upravnega odbora in po odstopu prve predsednice sem postal predsednik. Ognjeni krst pod predsedstvom TD pa je bila organizacija državne salamijade v Šentjanžu. Ko ti naprtijo vso odgovornost, ni enostavno, a smo jo zelo kakovostno izpeljali. Tudi tu sem se marsikaj koristnega naučil. Na mestu predsednika me je zamenjal Zdravko, ki je še danes zelo aktiven član. V vsem tem času, kar obstaja društvo, smo organizirali veliko odmevnih dogodkov in projektov. Sodelujemo s Turistično zvezo občine Sevnica in širše v Posavju. Smo pa tudi nekakšen koordinator med vsemi društvi v KS Šentjanž.
5. Kako bi opisali svoje vrednote, kaj vam pomenijo?
Nikoli nisem posebej razmišljal o svojih vrednotah. Se mi pa zdi, da je sodelovanje članov v vsakem društvu velika vrednota, da smo korektni do vseh. Mi je pa padlo na misel: ne delaj drugim tisto, česar sebi ne želiš. Egoizem je čedalje bolj v porastu. Čedalje manj ljudi je, ki bi komu pomagali. Čedalje manj je prostovoljcev, je pa to krivda tudi države, kajti za prostovoljsko delovanje se namenja vse manj sredstev. Na svoje prostovoljno delo sem zelo ponosen. Nikoli za svoje delo nisem pričakoval nobene zahvale, pohvale ali plačila. Prav zato mi je to zlato priznanje občine Sevnica prav seglo v srce in hvaležen sem predlagateljem, da so opazili moj skromen prispevek, ki sem ga dal sokrajanom in ljudem, ki jih poznam.
6. S čim se radi ukvarjate v prostem času, kaj vam polni dušo in daje moč za nadaljnje delo?
Marsikaj sam postorim v hiši in okoli nje, potem je tu še vinograd, zidanica. Tudi z vnuki sem rad pri igri, delu in kot "varuška". Rad pogledam kakšen dober film, staro zgodovino, novotarije, tudi dnevnik mi je pri srcu, da sem seznanjen. Računalnik in splet dosti uporabljam. Jaz in družina imamo veliko prijateljev, s katerimi se radi družimo. Sem v uredniškem odboru Šentjanškega glasa, ki je, po mojem mnenju, najboljši lokalni časopis. Pojem pri Šentjanških jurjevalcih, lansko leto smo imeli 44 večjih in manjših nastopov.
7. Katere misli bi za konec našega zanimivega pogovora delili z bralci Grajskih novic
Na vsako prostovoljno delo, kakršnokoli je, moramo biti zelo ponosni. Lepo je pri srcu, ko vidiš, da si nekomu nekaj lepega, dobrega storil, mu polepšal dan, mogoče olajšal bolečino, žalost ... Če pogledamo današnji tempo življenja, materialne dobrine, je premalo časa za sočloveka. Kaj to pomeni, pa naj se vsak sam zamisli. Bralcem Grajskih novic pa želim veliko lepega branja in naj se vam godi kar najlepše ...
Milan, hvala lepa za zanimive misli, naj bo še veliko zdravja in uspešnih akcij v vašem življenju.
Pogovarjala sta se: Alenka Kozorog in Zdravko Remar