Andrej Golčnik – človek, ki je v občino Sevnico prišel od drugod, danes pa aktivno soustvarja življenje v Boštanju, v občini Sevnica.

Spoštovani, kako bi se na kratko predstavili našim bralcem?

Sem najprej duhovnik, župnik v Boštanju in sedaj tudi v Tržišču, potem pa človek, ki rad stopi za štedilnik in kaj dobrega skuha (tudi pojem ), ter v prostem času poskuša v fotografski objektiv ujeti kakšno lepoto narave in stvarstva. Prvotno pa prihajam iz kmečke družine doma v zasavskem hribovju v vasi Znojile v občini Zagorje ob Savi. Vendar sem dom zapustil že za čas srednje šole, ko sem odšel na šolanje v Ljubljano, kjer sem končal najprej srednjo šolo za poklic grafični tehnik in nato še teološko fakulteto. Duhovniško službo pa ves čas opravljam v Novomeški škofiji, in sicer sem najprej preživel tri leta v Črnomlju nato tri leta v Šentjerneju kot kaplan, potem pa kot župnik enajst let v Šmarjeti pri Šmarjeških Toplicah in sedaj že polna štiri leta v Boštanju.

Ste predsednik turističnega društva Boštanj ob Savi. Kaj vas je prepričalo o takšni odločitvi in ali ste si ob prihodu sem predstavljali, da boste tako aktivno sodelovali pri turističnem in družabnem življenju kraja?

Ob prihodu v Boštanj pred dobrimi štirimi leti, si nisem predstavljal, da bom povabljen k sodelovanju v turističnem društvu. Ampak ker je bil moj predhodnik, med pobudniki turističnega društva, je mesto v društvu pripadalo tudi meni. Tako sem takoj začel aktivno sodelovati tudi v društvu. Ker sem prišel iz turistično močno zaznamovanega kraja Šmarješke Toplice, so me člani društva tukaj še kako z veseljem sprejeli medse. Končno pa je moje poslanstvo še kako povezano tako z ljudmi kot tudi z družbenim življenjem, tako da se mi sedaj zdi to sodelovanje povsem naravno in normalno. Ko pa je nenadno umrl prejšnji predsednik društva g. Aleš Germovšek, je prišlo v društvu skoraj malo do krize, ker je kar malo v zraku obviselo vprašanje kdo bi prevzel vajeti za naprej. Kar nekaj mesecev smo se pogovarjali in iskali rešitve, na kar sem se na prigovarjanja »opogumil« in sprejel funkcijo predsednika.

Kot predsednik turističnega društva se srečujete z različnimi ljudmi in idejami. Kaj je tisto, kar vas pri tem delu najbolj veseli in kateri projekt društva vam je posebej pri srcu oziroma več njih verjetno?

Ja, res je, da imam kot predsednik celo paleto ljudi, s katerimi se bolj ali manj redno srečujemo in načrtujemo, ter izvajamo program turističnega društva. Bolj ali manj imamo program oziroma prireditve, ki so že kar tradicionalne, ki jih izpeljemo vsako leto. Veseli me to, da je veliko ljudi pripravljenih veliko narediti za različne dogodke v kraju, ki bogatijo celotno skupnost. Najbolj mi je všeč Mišjakov večer, ki je vedno posvečen tradiciji. Lahko je to že nekaj skoraj pozabljenega, stari plesi in folklora ali pa kaj tradicionalnega, peka štrudlja ali nabiranje zdravilnih zelišč in priprava čajev, poznavanje različnih sort jabolk, krompirja in podobno. Vsako leto torej nekaj, kar nas povezuje in nam prinaša neko novo spoznanje, da se tako ohranja bogastvo naših prednikov. Drug dogodek, ki mi je tudi zelo pri srcu in ima v sebi še velik potencial, pa je ocenjevanje sadnih vin in sokov in salon sadnih vin in sokov. Ti naši kraji tukaj ob Savi so bili vedno povezani s sadjarstvom, ne samo z vinogradništvom. Pri vsaki hiši so imeli sadovnjak, ki jim je dajal sadje, da so delali sadno vino jabolčnik. Poznamo kar nekaj zelo priznanih ljudi, ki so s svojim znanjem ljudem pomagali, da so v času po vojni, ko so ponovno postavljali svoje življenje po vrnitvi iz izgnanstva, pridelovali sadje in tako lažje preživeli. Tudi svojo sorto jabolka so vzgojili, kar vse kaže na globoko povezanost teh krajev in ljudmi s sadjarstvom. Ko se je v kasnejših desetletjih in z napredkom znanja o pridelovanju vina in vinogradništvom sadjarstvo marsikje povsem umaknilo, se nam v društvu zdi, da bi bilo velika škoda izgubiti to bogastvo sadjarstva in pridelovanja jabolčnika in sadnih vin. Zato sedaj že osmo leto zapored organiziramo ocenjevanje jabolčnikov in nato na Salonu tudi podelitev priznaj in nagrad najboljšim. Ocenjevanje vedno opravi strokovna komisija, ki jo sestavljajo člani KGZS in predstavnik društva. Tako omogočimo vsem pridelovalcem strokovno oceno in tudi nasvete, kako pridelavo jabolčnikov še izboljšati. V zadnjih nekaj letih postaja to ocenjevanje prepoznano že širše v Sloveniji in dobivamo vzorce ne samo iz Posavja, ampak tudi iz koroške, štajerske, kozjanskega in dolenjske.

Ker niste domačin, imate na Boštanj in občino Sevnica drugačen pogled. Kaj po vašem mnenju vidimo domačini kot samoumevno, obiskovalec pa bi lahko prepoznal kot nekaj posebnega?

To drži, da človek, ki pride od drugod, vidi stvari nekoliko drugače. Kar opažam, tukaj, in sem že prej v Šmarjeti, je, da smo ljudje zelo zadržani do turizma. Da nismo pripravljeni skoraj nič narediti za neko turistično ponudbo. So nekateri posamezniki, gostinci in še kakšni obrtniki, ki se zelo trudijo in veliko naredijo, ampak imam občutek, da so velikokrat prepuščeni sami sebi. Ena takšnih samoumevnih stvari za domačine je sevniški grad, vse čudovite cerkve in končno tudi naravne znamenitosti od Azaleje, do Sevniške voščenke. Da ne omenjam še drugih, kot so razvaline Boštanjskega gradu z grajsko cerkvijo sv. Nikolaja, dolina grahovce in še kaj bi se našlo. Nekaj od tega je sicer res označeno na informativnih tabla, ki so po naših krajih in označujejo kolesarke ali pa tudi peš poti, vendar, kot sem zapisal pri večini domačinov to ni nekaj kar bi dojemali kot turistično znamenitost, ali vsaj potencial.

Kje vidite največje turistične prednosti občine Sevnica? In kje imamo še veliko neizkoriščenega potenciala?

Sam vidim velik in premalo izkoriščen potencial sevniškega gradu. Se mi zdi, da je to ena zelo močna turistična točka, ki bi lahko z malo več reklame širše, ne samo tukaj v Posavju privabila veliko več turistov. To seveda za seboj potegne tudi kar nekaj drugih stvari, od gostinske ponudbe na samem gradu, ki slišim, da je svoj čas bila, do reklamnih panojev ob štajerski in dolenjski avtocesti, do prenočitvenih kapacitet, ki jih je tudi že kar nekaj v Sevnici in okolici. Druga stvar, ki jo vidim, kot zelo zanemarjeno je dejstvo, da imamo prvo damo sveta go. Melanio Trump. Pa to nima nobene zveze s politiko in s tem ali se strinjam ali ne s Trumpovo politiko. Mi bi morali imeti toliko nacionalnega ponosa, da bi mogli biti ne samo ponosni na to, da je naša sokrajanka na najvišjem mestu na svetu, ampak bi iz tega lahko naredili zelo veliko turistično zgodbo. Samo tortica je pač premalo. Seveda pa se s tem ne more ukvarjati neko društvo, ampak to zahteva usmeritev celotne lokalne skupnosti z občino na čelu. Spomnim se enega intervjuja z g. Batageljem, ki je izpostavil ravno vlogo reklame, ki jo, za Postojnsko jamo, lahko vidimo na vseh sosednjih letališčih in na vseh avtocestah pred mejo s Slovenijo. Imeti prvo damo sveta, je takšna stvar, ki bi tudi zahtevala reklamo na vseh letališčih in vseh avtocestah. Posledično pa tudi vsaj neko spominsko sobo ali pa cel trakt na gradu Sevnica. V takšno zgodbo bi se lahko vključili tudi prenočitvene ponudnike, gostinske ponudnike in bi lahko turisti, ki bi prišli sem zaradi Melanie, ponudili program celostnega izkustva celotne občine, od gostinskih lokalov, obiska vinskih kleti, turističnih kmetij in še marsikaj bi se lahko vključili zraven. Ampak kot sem zapisal že prej, to se večini ljudi žal zdi brez zveze oziroma naj to dela kdo drug.

Veliko pozornosti namenjate tudi mladim. Kaj vas pri delu z mladimi najbolj navdušuje? Kako mlade pritegnete, da niso samo obiskovalci dogodkov, ampak želijo pri njihovem ustvarjanju tudi sami aktivno sodelovati kot animatorji, voditelji, soavtorji projektov …?

Očitno se me je v času mojega srednješolskega bivanja v salezijanskem dijaškem domu na Kodeljevem, prijelo nekaj tega don Boskovega duha, da na vseh župnijah do sedaj, sem veliko delal z mladimi in so povsod z veseljem prihajali v župnišče. Tako je tudi tukaj v Boštanju. V teh dobrih štirih letih, kar sem tukaj se je število mladih, ki aktivno sodelujejo v župniji, povečalo s 15 na 30. Mladi so pripravljeni veliko narediti, če imajo to možnost. Najbolj me veseli, ko vidim, kakšno obilje idej in tudi zagnanosti pride iz mladih, če jim ponudiš prostor, kjer so sprejeti in imajo svobodo, da pokažejo svoje talente. Ko to izkusijo v župnišču oziroma v župniji, potem pridejo sami, ker doživijo, da to ni samo druženje zaradi druženja, ampak imajo svoje poslanstvo, svojo odgovornost in svoje delo. Jaz kot župnik sem samo spremljevalec, nisem tisti, ki bi vodil. Imamo voditeljico oratorija, voditeljico katehetov in vse vodenje opravljajo oni sami. Seveda se razume, da vse stvari skupaj načrtujemo in predebatiramo, če imajo, kakšna vprašanja, ampak ker so oni sami odgovorni jim to daje še en poseben zagon in skrb. In neverjetno se mi zdi, koliko in kako kvalitetno delajo. Eno takšnih velikih del je gotovo oratorij, ki se tudi vsako leto veča po številu udeležencev, in je letošnji oratorij že skoraj dosegel število 100 otrok. In ker imajo ti mladi to izkušnjo iz župnije, jih je veliko aktivnih tudi na ostalih področjih od športa, glasbe, do dramskega udejstvovanja

Glede na to, da ste župnik Župnije Boštanj in hkrati predsednik turističnega društva v kraju, kaj, vas pri delu z ljudmi, ki jih srečujete ob svojem res zanimivem delovanju, pozitivno preseneča?

Delo z ljudmi je vedno zanimivo, nikoli ni dolgočasno in enolično, ker je vsak človek, ki ga srečaš edinstven in drugačen. Kar me veseli in včasih tudi preseneča, je to, da so nekateri ljudje zelo odprti in pripravljeni narediti zelo veliko za kraj in družbeno življenje. Tako v društvu, še več pa je takih v župniji. Želel bi si, da bi bilo teh še več, ker bi tako bile lahko obveznosti bolj enakomerno razporejene. Ampak vseeno me veseli, da je nekaj pa vseeno takšnih ljudi. V veselje mi je tudi to, ko vidim, da ljudje v vsej naglici in obveznostih, ki jih imajo, znajo najti čas za osebno poglobitev vere in odnosa z Bogom, ker to prinaša novih moči in življenjske energije.

Kaj vam osebno pomeni življenje in delo v tem okolju in kaj bi si želeli, da nekdo, ki obišče našo občino, odnese s seboj, poleg fotografij in spominov?

Ko me je pred dobrimi štirimi leti škof vprašal, ali bi šel v Boštanj, sem to zelo hitro sprejel, prvič, ker sem tako prišel bližje domu, takrat sem še imel živo mami, in ker sem malo te kraje že poznal. Sedaj po štirih polnih letih lahko rečem, da sem se že do dobra vživel v te kraje. Moja prva želja in fokus mojega dela je, da bi ljudem pomagal stopiti v globlji odnos z Jezusom. To je bistvo našega življenja, zavedati se, da smo odrešeni in da se bomo z Odrešenikom spet srečali. Zato je pomembno, da že sedaj gradimo odnos z Njim. To poskušam ljudem približati z lepim bogoslužjem in vsemi srečanji v župnišču. Ne glede na to, ali smo verni ali ne vse nas čaka srečanje z Odrešenikom in si želim, da bi obiskovalci, turisti, ki pridejo v naš kraj opazili, da tukaj živijo odrešeni ljudje, ki so polni veselja, upanja in ljubezni. Gotovo imamo vsi, ki smo že kdaj kam potovali, da je tisto kar v nas najdlje ostaja, kot nekaj lepega, kar prinesemo nazaj domov so srečanja z ljudmi in če so to ljudje, ki so odrešeni, je to še toliko globlje doživetje.

Katero misel, napotek bi za zaključek delili z bralci Grajskih novic?

Nekje sem enkrat prebral zanimivo misel, da če hočeš priti hitro, pojdi sam, če pa hočeš priti daleč, pa pojdi s prijatelji. Ko potujemo po svetu sem in tja, ne bodimo samo turisti, ampak bodimo romarji. Turist želi videti čim več. Romar pa želi razumet kam gre. Turist potuje, da bi odkrival svet, romar pa potuje, da bi v svetu ponovno odkril Boga. Namen našega življenja ni, da bomo zbrali čim več fotografij, doživetij in spominov, ampak predvsem, kako nas je potovanje spremenilo, namreč vsaka prava pot nas mora nekoliko spremeniti. Turizem nas tudi uči, da svet ni naš, ampak da nam je podarjen. Za vsem, kar občudujemo, so generacije ljudi, ki so s svojim delom, vero, kulturo in življenjem zgradili in postavili čudovite spomenike in znamenitosti, zato jih občudujmo in ne izkoriščajmo. In ravno tako lepota narave nam je dana da jo občudujemo in varujemo, da bodo tudi naši zanamci imeli kaj občudovati.

Hvala lepa za vaš čas in zanimive misli, katere ste delili z nami.

Pogovarjala se je: Alenka Kozorog