Mišja mrzlica (hemoragična mrzlica z renalnim sindromom – HMRS) je akutna nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo virusi, imenovani hantavirusi. Prvi primer te bolezni so pri nas zabeležili leta 1954. Pojavlja se zlasti na Dolenjskem in v Prekmurju, vsako leto kot posamični primeri, ciklično pa tudi kot kopičenje na nekaj let. Letos je veliko primerov tudi na Goriškem.

Način prenosa

Virus kroži v naravnih žariščih predvsem med glodavci, kot so miši, voluharji in podgane, ki so kronični nosilci. Povečano število obolenj je običajno povezano s povečanim številom glodavcev. Ljudje smo naključni gostitelji virusa. Največkrat je vir okužbe aerosol, ki nastane ob pometanju, čiščenju ali delu v dalj časa zaprtih pomožnih prostorov, ob rušenju starih objektov, delu na polju in ob aktivnostih v gozdu. Bolezen se ne prenaša s človeka na človeka.

Dovzetnost za okužbe

Bolezen se običajno pojavlja v pomladansko - poletnih in jesenskih mesecih. Pogosto je povezana z opravili na vrtu, polju, dejavnostmi v naravi - taborjenjem, kopanjem, zlasti na divjih kopališčih, rekreacijo in čiščenjem mest, kjer so vidni sledovi in/ali iztrebki glodavcev (pospravljanje podstrešij, kleti). Pogosteje se pojavlja na podeželju, možna je pa tudi v mestih, kjer glodavci z iztrebki onesnažijo predmete in hrano v kleteh, skladiščih.

Simptomi in znaki bolezni

Čas od okužbe do nastanka znakov bolezni je običajno 2 do 4 tedne, lahko pa vse od nekaj dni do dveh mesecev. Bolezen poteka v več fazah, znaki so deloma odvisni tudi od vrste virusa, ki je okužbo povzročil.

V prvi fazi, ki traja nekaj dni, je prisotna predvsem visoka vročina, mrzlica, močan glavobol, močne bolečine v ledvenem predelu in trebuhu. Pojavijo se bolečine pri gibanju očesnih zrkel, očesne veznice so močno pordele, bolnik je v obraz rdeč, kot bi bil opečen po sončenju. Pri lažji obliki se v tej fazi obolenje tudi konča in pride do ozdravljenja brez posledic.

V težkih primerih bolezni, po nekaj dnevih visoke vročine nastopi faza, ko pride do nenadnega padca krvnega pritiska. Bolnik postane nemiren, pojavijo se motnje zavesti, krči, krvavitve v koži in sluznicah.

Temu obdobju sledi obdobje, kjer prevladujejo znaki odpovedi ledvic (skromno izločanje urina, prisotnost beljakovin in krvi v urinu). V tem obdobju je tudi velika nagnjenost h krvavitvam. To obdobje traja nekaj dni, lahko pa v tej fazi bolnik tudi umre. 

Smrtnost po okužbi z virusom Puumala je nizka (0,1-0,04 %), višja pri bolnikih okuženih z virusom Dobrava.

Zdravljenje

Pojav povečanega izločanja seča (poliurija) oznanja obdobje okrevanja, ki lahko traja več tednov ali mesecev.

Cepiva proti tej bolezni zaenkrat še ni na voljo.

Zdravljenje je simptomatsko in podporno. Bolnikom znižujejo visoko telesno temperaturo, skrbijo, da ne dehidrirajo, oziroma jih po potrebi priključijo na dializo.

Pri bolnikih, ki so preboleli mišjo mrzlico se razvije doživljenjska zaščitna imunost. Ponovne okužbe niso opisane.

Preprečevanje okužb

Ker se hantavirus, ki povzroča mišjo mrzlico, prenaša z vdihavanjem izločkov glodavcev, je pomemben ukrep preprečevanja bolezni predvsem zatiranje glodavcev oziroma deratizacija. Pomembna je tudi splošna in osebna higiena ter higiena okolja in prostorov. Zelo pomembno je umivanje rok, po vsakem opravilu, pri katerem pridemo v stik z zemljo ali prahom, predvsem v naravi. V domačem okolju pa poskrbimo, da glodavcem preprečimo dostop v hišo. Poskrbimo za varno odstranjevanje odpadkov hrane, da ne privabljamo glodavcev, živila in pijačo hranimo v zaprtih posodah, da preprečimo morebitne okužbe. Izvajamo redno deratizacijo.

Nasveti za preprečevanje okužb z virusom mišje mrzlice

V domačem okolju

• poskrbimo, da glodavcem preprečimo dostop v hišo,
• poskrbimo za varno odstranjevanje odpadkov hrane, da ne privabljamo glodavcev,
• živila in pijačo hranimo v zaprtih posodah
• pri čiščenju dalj časa zaprtih prostorov upoštevamo naslednje:
  - pred začetkom čiščenja temeljito prezračimo prostor tako, da na stežaj odpremo vsa okna in vrata za najmanj 30 min. V času prezračevanja nismo v prostoru.
  - med tem pripravimo raztopino klornega razkužila, kjer enoto razkužila (npr. Varikine), zmešamo z devetimi enotami vode. Če uporabimo že pripravljeno razkužilo, upoštevamo navodila proizvajalca.
  - površine, kjer so iztrebki ali mrtve miši, razkužimo s pomočjo razpršila, v katerem je pripravljeno razkužilo. Lahko uporabimo pršilke porabljenih čistilnih sredstev. Minimalni čas delovanja razkužila je 5 minut.
  - pri delu si zaščitimo roke z rokavicami iz lateksa, uporabljamo masko. Razkužene iztrebke ali mrtve glodavce poberemo s papirnato brisačo in jih odstranimo v vrečko in odvržemo med komunalne odpadke Po odstranitvi poginulih glodavcev in iztrebkov, razkužimo še ostale površine in predmete, ki so lahko onesnaženi z iztrebki in so zato kužni.
  - po razkuževanju je potrebno prostor in površine še mokro očistiti. Pri tem pazimo, da ne pride do dvigovanja prahu, v katerem so iztrebki glodalcev in njihovih ostankov.
  - po končanem razkuževanju in čiščenju odstranimo uporabljene rokavice v vrečko za smeti med splošne komunalne odpadke ter si roke temeljito umijemo z vodo in milom.
  - če najdemo veliko  število poginulih miši v prostorih, kjer se nahajajo rejne živali (hlevi), obvestimo pristojnega veterinarja.

Pri bivanju v naravi:

• pazimo, da zaščitimo hrano in pijačo pred glodavci,
• hrane ne puščamo na tleh,
• ne pijemo vode iz izvirov v naravi,
• ne poležavamo na golih tleh,
• skrbimo za higieno rok.

Pri opravljanju (poklicno) dela v naravi:

• pri delu v naravi pazimo na svoje osebne stvari in jih ne puščamo dlje časa nezaščitene na tleh,
• ne poležavamo in posedamo  na golih tleh,
• pri delu, pri katerem se zelo praši, uporabljamo zaščitno masko,
• ne pijemo vode iz izvirov v naravi,
• skrbimo za higieno rok predvsem po opravljeni potrebi in pred hranjenjem
• poskrbimo, da odstranimo ostanke hrane, ki privabljajo glodavce.

Pogin miši v letih, ko je populacija le-teh povečana, ni nenavaden pojav. Posamezno poginulo miš ali drugega poginulega glodavca lahko občani zakopljejo, sežgejo ali odložijo med preostanek komunalnih odpadkov. Večje količine poginulih miši naj občani zapakirajo v biološko razgradljivo neprepustno embalažo in se obrnejo na Veterinarsko higiensko službo Nacionalnega veterinarskega inštituta.«

(Vir: www.nijz.si)