KD Stanko Vuk skuša občanom približati tudi zanimivosti iz okolja, kamor so iz različnih vzrokov zahajali še v polpretekli zgodovini. Tokrat so se podali v Gorico (Gorizia, Italija), in sicer na glavno ulico Corso Italia. Radovednim udeležencem je vile razkazal umetnostni zgodovinar David Kožuh iz Goriškega muzeja.
Kako je nastala glavna ulica
V tedanji Gorici ima posebno mesto družina Ritter. Zaslužni so za razvoj industrije v tem delu Primorske. Prav oni so bili tisti, ki so imeli v lasti predilnico bombaža, tkalnico in še nekaj drugih podjetij. V svojih tovarnah so dajali kruh številnim okoliškim prebivalcem.
Pisalo se je leto 1858. Mestno oblast so uspeli prepričati o nujnosti železniške povezave s Trstom oz. Dunajem. Dela so se začela leta 1860, toda postaja je bila precej daleč od središča mesta. Potrebno je bilo zgraditi cestno povezavo. In tako so sočasno začeli graditi današnjo Corso Italia. Ulica je v času od izgradnje do danes večkrat spremenila ime – kot so zahtevale politične situacije časa.
Vile izven mesta
Glavna cesta je bila prestižna za gradnjo domovanj. Tako so počasi gradili vile, ki so svoje pročelje obračale na pomembno cesto. Kljub temu so njihovi prebivalci uživali mir, saj jih mestni vrvež ni dosegel. V tistem času je namreč mesto segalo le do današnjega Gledališča Verdi (Teatro Verdi). Od tam dalje so se raztezala polja vse do nove železniške postaje blizu Soče.
Pospešena gradnja
Prazen prostor proti jugu mesta so zapolnile pozidave tako imenovanih vil. Večina njih so nastale po načrtih lokalnih arhitektov, pogosto v sodelovanju z naročniki. Nekatere stavbe pa so načrtali znani arhitekti, na primer Gustav Korompay z Dunaja, ki je narisal načrt za vilo družine Ritter.
Zunanji izgled vil
Slogovno so si stavbe različne. Nekatere se držijo tradicije, pri drugih pa je opaziti značilnosti tedanje »mode« pri gradnji, na primer razgibane večbarvne fasade. Nekatere vile imajo množico okraskov, kot so dekoracije iz litega železa, kipi, stolpi, loki nad okni ...
Za vile ob Korši velja, da niso grajene v enotnem slogu, ampak da gre za mešanico različnih slogov.
Pri gradnji so ponekod predvidenemu izgledu nasprotovali mestni možje. Včasih je naročnik uspel uveljaviti svoj načrt, včasih pa so se morali pokoriti oblasti in njihovim zahtevam.
Gorica je »avstrijska Nica«
Izraz je skoval baron von Czoernig, ki naj bi prav v Gorici ozdravel. Gotovo se je navduševal tudi nad lepimi vilami. Svojim rojakom je tako priporočil, da pridejo v Gorici, ki je zaradi klime naravno zdravilišče. In tako se je začela pospešena gradnja vil v mestu.
Ko so pozidali prostor tik ob Korši, so začeli zidati v drugem redu za prvimi hišami, kar bi bilo gotovo vredno ogleda. A to je že nova zgodba. Škoda je le, da je prva vojna uničila kar nekaj imenitnih zgradb iz tega obdobja, predvsem na severu mesta, kjer je bilo tudi nekdaj veliko vil.
V Gorici se je še do prve svetovne vojne gradilo vile za bogate meščane. Pa tudi druge zanimive zgradbe. Na tem mestu naj spomnimo na Trgovski dom, v katerem so delovale gospodarske, kulturne in športne ustanove za Slovence. Načrte zanj je izdelal Maks Fabiani. Svoja vrata je odprl leta 1904.
Besedilo in foto: KD Stanko Vuk
