Odprtje razstave je potekalo v Viteški dvorani. Na predstavitvi sem se osredotočila predvsem na tehniko slikanja, zakaj so poslikavali panjske končnice ter kakšne materiale so uporabljali pri delu. Ida Gnilšak, ki je bila kustosinja Čebelarskega muzeja še do preteklega leta, je opisala motive in jih skladno s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in nešteto pregledanimi originalnimi panjskimi končnicami tudi zanimivo razložila. Zahvaljujem se ji za znanje, ki ga je bila vedno pripravljena deliti.

Zaton poslikavanja panjskih končnic je nastopil v času, ko so začeli izdelovati tovarniško izdelane barve, spremenila se je čebelarska tehnologija pa tudi miselnost. Mojo pobudo Poslikane panjske končnice so v Slovenskem etnografskem muzeju spoznali kot primerno za vpis v Register žive kulturne dediščine. Veseli me, da se je razstave udeležila tudi dr. Bojana Rogelj Škafar, kustosinja za ljudsko umetnost in slikovne vire pri Slovenskem etnografskem muzeju – deliva si skupno mnenje o poslikavah – tako se bodo tradicionalne poslikane panjske končnice, narejene v izvirni tehniki, tudi s podporo stroke uvrstile na mesto, ki si ga zaslužijo. V pravi obliki.

V času, ko čebelarstvo postaja vse bolj turistično zanimivo, se pojavlja vse več raznoraznih spominkov, ki večkrat žal podcenjujejo in prirejajo našo kulturno dediščino. Slovenci imamo priložnost, da bogato ljudsko dediščino predstavimo svetu na kvaliteten način. Zanimanje za poslikane panjske končnice, naslikane v izvirni tradicionalni tehniki, je veliko.
Anja Bunderla

http://www.gorenjskiglas.si/article/20160509/C/160509773/1168/panjske-koncnice-kot-nekoc-