Lectarstvo – primerna pobuda za vpis v Register žive kulturne dediščine

Brane Kozinc in Anja Bunderla sva pripravila že tretjo pobudo za vpis določene čebelarske dediščine v Register. 23. 6. 2016 sva dobila obvestilo iz Slovenskega etnografskega muzeja, da je pobuda primerna za vpis. Sedaj so v postopku Prevozno čebelarstvo – tradicionalno slovensko čebelarstvo, Poslikane panjske končnice in Lectarstvo. Vse téme so tesno povezane z našimi kraji.

V čebelarskem udejstvovanju sva v zadnjih letih večkrat ugotavljala, da dediščina ni pravilno predstavljena, marsikdo jo preobrača, poenostavlja in nestrokovno poustvarja. Vpis v Register žive kulturne dediščine bo pomenil večji ugled ustvarjalcem, ki veliko vlagajo v svoje znanje.Tri kulturne dediščine, povezane s čebelarstvom, bomo v naših krajih v prihodnje lahko bolje povezovali. Tako kot so že v daljni preteklosti sodelovale.

Lectarska obrt se na Slovenskem prvič omenja leta 1365 v Brežah na Koroškem. V 17. stoletju o poklicnih lectarjih pričajo pisni viri pa tudi Valvasorjev zapis (recept) o izdelavi lecta. Do 18. stoletja so bili izdelki rezervirani za meščane in plemiče, kasneje tudi za kmečko prebivalstvo. V 19. stoletju se je razvil lect, kot ga poznamo danes. To stoletje je pomenilo razcvet lectarstva.

Postopek izdelave lecta v Lectarskem muzeju v Radovljici traja okoli 14 dni. Glavne sestavine testa so bela pšenična moka, kostanjev med, jelenova sol, klinčki in cimet. Pripravljeno testo počiva na sobni temperaturi tudi 10 dni. Takrat je zrelo za nadaljnje mesenje in valjanje na ustrezno debelino. S pomočjo pekarskih modelov iz testa oblikujejo različne figure. V pečici jih pri temperaturi 180° C pečejo od 10 do 15 minut, da nastanejo mehki ter hrustljavi svetlo rjavi lecti. Lecte nato pustijo sušiti še dan ali dva, da postanejo trdi in pripravljeni za okraševanje. V Sloveniji lecte tradicionalno najprej pobarvajo rdeče in nadaljujejo z dekoracijo v obliki rožic, napisov, ogledalc … V Lectarski delavnici pa so tudi stari modeli za škofjeloške kruhke, najdejo se tudi dražgoški kruhki in raznovrstni lecti iz drugih evropskih držav, ter zbirka več deset let starih primerkov lectov iz cele Slovenije.

Lectarstvo – primerna pobuda za vpis v Register žive kulturne dediščine

Oblike izvirajo iz stare kulture in kultov. Lect se je skozi stoletja razvijal, spreminjal, recepti so se ves čas prilagajali, vendar so v svojem bistvu ostali enaki in kakovostni – kot ljudska šegavost in obredni kruh. Lect, podobnjaki, krajčki … sodijo med bisere slovenskega ljudskega izraza.

Pri pripravi pobude sva Brane in Anja sodelovala z Lectarsko delavnico v Radovljici. Za pripravljenost se iskreno zahvaljujeva Jožetu Andrejašu (Lectarski muzej v Radovljici), Tomažu Šlibarju (vodja lectarske muzejske delavnice v Radovljici) in Tanji Zupančič (izdelovalka lecta v Lectarskem muzeju v Radovljici).