Ta veseli dan kulture v Velenjski knjižnici

Velenje, torek, 3. december - "Če se hočeš izogniti zastojem v in okoli Ljubljane, so nam svetovali, moraš Ljubljano zapustiti ob treh popoldan, če ne se kar pripravi," so nam svetovali. Tako smo tudi naredili. Boštjana sva pobrala ob treh, vmes smo si na poti privoščili eno krepko dolgo kavo in še ob petih, prav ko se je spustila zoprna zimska tema, pristrašili v velenjsko knjižnico. Krepko uro prezgodaj za postavljanje opreme, pa vendar: kaj bi čakali.

Tako smo v dobre četrt ure zvezali vse kable na Sub zero. Res se to ozvočenje hitro postavi, tako da sva se z Boštjanom kar takoj lotila tonske vaje po nemarnem ne meneč se dosti za to, da je knjižnica še v polnem pogonu. Kaj kmalu sva slišala stavek: "A lahko bolj potiho, tam imamo potopisno predavanje?" Ni zvenelo kot očitek, prej kot ponižna prošnja. "Seveda, ni problema, še eno reč preizkusiva, pa bo. Velja?" Hvaležen kimljaj z glavo je povedal vse. Besedo sva držala in čez dve minutki je umerjeno ozvočenje utihnilo do predvidoma 19,19, ko naj bi se predstava Zaigrajmo pesnike: Prešerno s Prešernom začela. Naj bi se, a je redko drugače kot "še pet minutk počakamo, če bo še kdo prišel".

Nekaj se jih je res še nabralo. Vmes se je čez naše prizorišče proti izhodu sprehodila še obilna gruča obiskovalcev potopisnega predavanja v bogve kateri konec sveta. Da se je lahko začelo naše potopisno predavanje po Sloveniji v času nazaj. V leto en tisoč osemsto in nekaj. Z enim krepkim skokom v dvajseto stoletje, ko so (izmišljeno) Prešerna preiskovali UDBovci.

"Kdo vam je pa ta miličniško udbaška pisma napisal?" je padlo po koncu predstave vprašanje.

"Ja, kar sam sem jih."

"Veste, pa so miličniki takrat res tako pisali."

"Vem, gospa, vem. Zato pa so taka."

Če delaš z jezikom, ga pač moraš dojemati v vsej njegovi pretekli in sedanji veličini. Tako kot Boštjan, ki je za to predstavo odel Prešernove verze v sodobnejše glasbene tone. Tako se je arhaično v jeziku zlilo z modernimi toni, staro v zgodovinskem smislu pa sodobnimi časi. Kakor se pač more razumeti tudi Prešernove prešerne in druge stihe.

Tisti, ki s(m)o bili tam, smo se fino imeli, drugi so svoj košček za Ta veseli dan (brezplačne) kulture uživali na drugih velenjskih lokacijah. Še piškotek in kozarček soka in v dodatek še kratko, prekratko kramljanje z velenjskimi prijatelji ob pivu pri sosedih, potem pa hajdi nazaj. Na Gorenjsko je še dolga. V Radovljico sva se vrnila ob enajstih zvečer. Res gre za enourni nastop za en krepak delavski šiht časa. A tako v kulturi je. Le redkokdo jo gleda tudi s tega konca. In preredko v letu je Ta veseli dan kulture. Čez leto kraljuje "umetnost".