Divja zabavna farsa, v kateri se razredna hierarhija obrne na glavo in razkrije tržna vrednost lepote. Zlata palma na zadnjem festivalu v Cannesu.

Švedska, Danska, Nemčija, Francija / 2022 / 147 min
režija: Ruben Östlund
igrajo: Harris Dickinson, Charlbi Dean, Woody Harrelson, Vicki Berlin, Henrik Dorsin, Zlatko Burić, Jean-Christophe Folly, Iris Berben, Dolly De Leon, Sunnyi Melles, Amanda Walker, Oliver Ford Davies, Arvin Kananian, Carolina Gynning, Ralph Schicha

Zgodba:
»Vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah!«
- Karl Marx

Manekenski par Carl in Yaya je povabljen na luksuzno križarjenje. Medtem ko ustrežljiva posadka skrbi za zbirko bajno bogatih potnikov, zapiti kapitan tiči v svoji kabini in posluša Internacionalo. A pripravlja se nevihta in med slavnostno večerjo s sedmimi hodi se potnikov loti huda morska bolezen …

Švedski satirik Ruben Östlund (Višja sila, Kvadrat) svoje strupene bodice tokrat uperi v svet visoke mode in ekonomsko privilegiranih ter ustvari divje zabavno farso, v kateri se razredna hierarhija obrne na glavo in razkrije tržna vrednost lepote. Zlata palma na zadnjem festivalu v Cannesu.

Iz prve roke:
»Gre za izraz, ki se uporablja v kozmetični industriji. Prijateljica je na neki zabavi sedela poleg estetskega kirurga, ki je po hitrem pogledu na njen obraz rekel: ‘O, imate precej globok trikotnik žalosti ... ampak z botoksom lahko to popravim v petnajstih minutah.’ Govoril je o gubi med njenimi obrvmi. V švedščini se ji reče ‘guba skrbi’ in nakazuje, da je človek v življenju veliko prestal. Zdelo se mi je, da to pove nekaj o obsedenosti našega časa z videzom in da je notranje blagostanje danes nekako drugotnega pomena. /…/ Videz je ena temeljnih stvari, s katerimi se moramo ljudje ukvarjati. Naš videz vpliva na vsako družbeno interakcijo. Dejstvo, da ima tako ključno vlogo v družbi, predstavlja nekakšno univerzalno neenakost, čeprav se po drugi strani lahko rodiš lep ne glede na svoje poreklo, kar lahko v razredni družbi uporabiš za vzpon po družbeno-ekonomski lestvici. /…/ Kot pri vseh svojih filmih izhajam iz opazovanja človeškega vedenja. Veliko prizorov v Trikotniku žalosti je povezanih s kakšno sociološko študijo ali anekdoto, ki se mi je zdela zanimiva z behaviorističnega vidika. Še posebej me je pritegnila študija, pri kateri so znanstveniki, ki so opazovali zebre v afriški savani, poskušali ugotoviti, zakaj je njihov kožuh črno-bel. Ali ne bi bilo bolje, če bi bil peščene barve kot okolica? Preučevanje posameznih zeber se je izkazalo za skoraj nemogoče, saj so se izgubile v čredi. Eno od zeber so zato označili z rdečo piko. Toda žival je zaradi pike izstopala in lev jo je skoraj takoj ujel. Raziskovalci so hitro dojeli, da črno-beli vzorec ni namenjen zlivanju z okoljem, temveč zlivanju s čredo. Potegnili so vzporednice z ljudmi in razkrili nekaj zelo zanimivega o modni industriji: s pomočjo oblačil se poskušamo skriti v družbeni skupini, ki ji pripadamo. Oblačila so naša kamuflaža. Samo pomislite, kako nas skrbi, ko se odpravljamo na kakšno elegantno večerno zabavo; resnično si ne želimo biti preveč ali premalo urejeni. Če se oblečemo narobe, se počutimo izpostavljene.«
- Ruben Östlund