Koglar, Vršnik, Kajžar in Cunar so ohranjena ledinska imena za 4 kmetije, ki so jih lastniki v času gospodarske krize, na prelomu iz 18. v 19. stoletje, zapustili. Po ohranjenem ljudskem izročilu je pred tem časom iz teh kmetij prihajalo k sv. mašam tudi do 25 ljudi, Kokra pa je štela blizu 700 prebivalcev.

Moji predniki po mamini strani so imeli manjšo kmetijo in gostilno »Cunder« na Lepem produ na Fužinah, takrat še v deželi Koroški, z Upravno enoto v Železni Kapli. V času gospodarske krize je obubožane in zadolžene kmetije, tudi večje, kot sta bila Zavratnik in Robci, za majhen denar kupoval znani veleposestnik Fuks, ki se je ukvarjal z železarstvom. Tudi mojega pradeda je menda več let nagovarjal in pritiskal k prodaji kmetije, saj je sosednje kmetije že vse pokupil. Ded se mu je nekoliko lažje upiral, ker je imel tudi gostilno in je bil finančno manj ranljiv kot sosedje. Leta 1910 sta se ded in Fuks le zmenila in ded je privolil v zamenjavo za kmetijo s precej več zemlje v Kokri, poleg tega pa je bil njegov pogoj tudi, da bo lahko nadaljeval z gostilno v Leskovcu.

Po preselitvi v Kokro, je družina iz katere izhaja mama, poleg staršev štela še 6 bratov in 2 sestri. Čeprav je bila »nova« kmetija nekajkrat večja, pa je bilo kmetovanje sila težko. Živeli so namreč v dolini, večina orne zemlje in travnikov pa je bila na, dobro uro hoje, oddaljenih strminah nad dolino. Vsakodnevna hoja in transport stvari na hrbtih navzgor in navzdol, je bil poleg trdega celodnevnega dela dodatek, s katerim druge kmetije, s kmetijskimi površinami v bližini kmetij, niso  bile obremenjene. Vse do druge vojne so orali, sejali in pokosili zadnjo krpo trave, tudi v »Dnu Pekla«, kakor pravimo kotlini pod Koglom, iz katere so moški v peklenski vročini nosili seno na hrbtih in katere ime je zgovorno že samo po sebi.

Splošne družbene razmere, nenaklonjene kmetovanju po drugi vojni in nekaj smole s prevzemniki so bile okoliščine, da je Leskovčeva kmetija stagnirala. Edini, ki je bil na zemljo zares navezan je bil stric Tonček. Imel je rad živali, k njemu sem zahajal večino najstniških let, da sva lazila za ovcami po Kalškem grebenu in Grintovcu. Kot pripadnik elitne konjenice kraljeve garde me je navdušil za konje. Žal je imel nesrečen zakon, otrok ni bilo, tako, da živine po njegovi smrti na kmetiji ni bilo več.

Po spletu naključij sva zaraščajočo Leskovčevo kmetijo, brez živali, brez strojev in orodja, z razpadajočimi poslopji in brez gozdnih vlak podedovala z ženo Marijo. Z veliko vnemo in motivacijo sva se ob pomoči otrok Primoža, Uroša in Tine lotila obnove in tako zadnja desetletja ohranjamo približno 9 ha travnikov in pašnikov ter redimo od 8-12 GVŽ, pretežno konj pasme haflinger.

Ko sem bil še v službi, smo se košnje »V hribih«, kot imenujemo te travnike, lotili okrog 15. julija, ko se je začel kolektivni dopust. Tudi v zadnjih letih se, odvisno od vremena, držimo tega termina. Trava tu gori je gosta, kratka in ne poleže. Travnikov ne gnojimo, zato je zanjo značilna izvorna biotska raznovrstnost, tako rastlinska kot živalska. Okrog tega datuma začenjajo leteti gorske kobilice in to je bil v času, ko so kmetje bolj kot koledar, upoštevali naravna znamenja, znak za začetek košnje. Kosimo sicer ne več s koso, ampak z lahko gorsko kosilnico, ki jo švicarski proizvajalec Rapid oglašuje kot »najlažjo hidro kosilnico na svetu«. Z zobatimi kolesi zlahka zmore strmine do 40%. Ekološko gorsko seno te trave sicer ne da količinskih rekordov mleka in mesa, je pa po kakovosti in raznovrstnosti snovi, ki jih vsebuje, neprimerljivo s senom in silažo iz intenzivne ravninske proizvodnje.

Letos smo na občnem zboru TD Kokra sestavljali letni program, in je padla ideja, da bi bila ena od »prireditev« tudi spravilo sena. Na prvi pogled spravilo sena danes v ravninskem svetu za povprečnega občana ni nekaj posebej zanimivega. Traktorji s kosilnimi grebeni »spredaj, zadaj in pr'kraj« v nekaj urah pokosijo deset ha in več, še preden se dobro zavemo, pa je trava že v balah in silosih. Drugače je v hribih. Na intenzivnih kmetijah so mnogi pozabili zakaj in kako se uporabljajo »grable, pa snene in ta železne vile«, pri nas pa brez tega orodja ne gre.

Kar precej članov društva se nas je zbralo v sredo, 24. julija, da smo s skupnimi močmi pospravili še zadnjo rundo sena »U' vrh«. Prav vsi smo dokazali, da spomini in izkušnje spravila sena na tradicionalen način še živijo v nas. Tudi odžejali smo se s »krhlovo vodo«, ob postrežbi gospodinje Marije, pa smo se zadržali v prijetni družbi, kar po dolgi dolini razpršeni Kokrjani tudi še kako potrebujemo.

Na koncu bi se rad zahvalil predsedniku Jožetu in tajnici Jani za organizacijo in »spominske grablje«, ki jih je prejel vsak udeleženec, vsem ostalim sodelujočim članom društva pa za pomoč in v upanju, da ta oblika druženja postane tradicionalna. Tako bomo ohranjali spoštovanje našim prednikom, ki so ustvarili to prelepo slovensko kulturno krajino in skupaj prispevali, da je ne bo zagrnilo grmovje in ne bo postala odprt zverinjak kot bi želeli nekateri »vladajoči politiki in naravovarstveni strokovnjaki«.

                                                                                                                                              Stane Bergant