Že trikrat je bil v planu pohod na Sv. Jakob nad Medvodami, vendar nam ni uspelo, vedno je bilo slabo vreme. Tudi 4. septembra, ko smo se zanj spet zbrali pohodniki Društva upokojencev Preddvor. Ura je bila sedem. Kar dobro je deževalo. Naš vodnik Janez je razmišljal, ali se podamo na Sv. Jakob ali pa kar z dežniki sprehodimo. Rekli smo gremo, spomnili smo se pregovora: »Ta sedmo uro dež je kakor stare babe ples«. Odpeljali smo se iz Preddvora z jeklenimi konjički do vasi Topole pri Medvodah. Ko smo se začeli vzpenjati, je že posijalo sonce. Bilo malo mokro, vendar nič hudega. V dobri uri in pol smo prispeli do cerkvice Sv. Jakoba na 806 nmv. Cerkev je bila zgrajena v 16. stoletju, izpred nje pa je v sončnem vremenu čudovit pogled na Sorško polje, Ljubljansko kotlino, na Karavanke in Julijske Alpe s pogledom na Triglav. Ob lepem vremenu je tudi lep pogled na Polhograjsko, Zasavsko in Notranjsko hribovje. Mi nismo imeli take sreče. Ljubljanska kotlina je bila v megli, videle pa so se zelo lepo Karavanke. Srce mi je kar zaigralo, ko sem zagledala naše kraljestvo Storžič in Zaplato.
Pri cerkvici smo se malo odpočili, pomalicali, bili smo zelo veseli, da smo se odločili za ta pohod. Počasi smo se odpravili po drugi poti v dolino, v bližnji gostilni popili kavico in se zadovoljni in veseli vrnili domov.
Anica Celar Gorza
