Parkirali smo pred glampingom Eko River Camp Globoko. Glamping nudi številne možnosti preživljanja prostega časa v naravi in na vodi. Prvi del poti je potekal na desnem bregu še vedno narasle Savi zaradi dežja in topljenja snega pretekli teden. Šumenju valov se je pridružil še ropot vlaka na drugi strani reke, ki nas je s svojo glasnostjo prisilil, da smo zaustavili korake in se radovedno ozirali skozi grmovje ter opazovali vagone. Predvsem smo komentirali naraslo Savo in njeno turkizno barvo, z mogočnimi balvani sredi nje in ob rečni strugi. Pogled smo predvsem namenjali gozdni poti, po kateri smo hodili, saj smo prečili številne hudournike, lezli pod, mimo in čez podrta napol suha drevesa in imeli smo občutek, da hodimo po gozdu brez lastnikov. Bili smo mnenja, da lastnik obstaja, le da je slab gospodar. Smo pa imeli zato odlično priložnost, da smo z našimi fotoaparati pridno beležili fotografske spomine.
Zapustili smo gozd in se znašli na obsežnem ravninskem travniku. Da je tu ravnina, smo lahko prebrali tudi na hišni številki na vikendu ob poti – Ravnica. Manjši zaselek ima po podatkih iz leta 2018 le 31 prebivalcev.
Tu smo zapustili Savo in zavili levo proti Zijavki. Še preje smo se spustili do Fuxove brvi, ki predstavlja najkrajšo peš povezavo med Radovljico in Kamno Gorico. Po podatkih brv obstajala že od leta 1865, ki pa jo je Sava s svojimi naplavinami večkrat uničila. Zato so jo domačini stalno obnavljali. Od zadnjega uničenja zaradi plavajočega tramovja leta 1965 je minilo kar 37 let, da jo je ponovno obnovila občina Radovljica.
Prvi postanek je bil na razgledni kamniti pečini Zijavki nad Kamno Gorico. Že ime pove, da od tu lahko »zijamo« in opazujemo življenje pod seboj. Tudi mi smo uživali in raziskovali kraj pod seboj. Na tej pečini po letu 2000 tudi ob praznikih tudi streljajo z možnarji.
Sedaj smo se obrnili levo, se spustil po kolovozu in na razpotju obrnili levo proti Savi do Ojstre peči na višini 516 metrov, kamor smo prispeli v desetih minutah. Ponovno se nam je odprl pogled na Savo in železniško progo za njo, vas Globoko in svetišče Brezje v daljavi, pred nami pa so se vzdigovale zasnežene Karavanke, Stol, Begunjščica in Dobrča.
Sledil je spust po krajši poti nazaj k avtomobilom. Vmes smo srečali še zgovornega 81-letnega domačina, ki nas je nasmejal s svojim hudomušnim pripovedovanjem. Pot smo zaključili na izletniški kmetiji Globočnik. Gostišče je trenutno zaprto, a lastnica nas je prijazno s stiskom rok sprejela v veži in razkazala staro hišo s kmečko izbo, črno kuhinjo in nas postregla z okusno hrano. Nazdravili smo tudi Franciju Cveku za njegov praznik.
Tudi tokrat smo se dobre volje vrnili domov. Predvsem pa smo hvaležni našemu vodniku Janezu, ker nam je spet odkril večini nepoznan del naše dokaj bližnje Gorenjske.
Zapisala: mag. Franceska Žumer
Fotografije: Janez Planinc
