Najprej so spregovorili o samem nastajanju malih občin, o referendumu, na katerem so nastanek svoje občine izglasovali le na Jezerskem. Povsod drugod so bili ljudje nastanku malih občin nenaklonjeni. V Preddvoru je bilo le 28 % udeležencev referenduma za svojo občino. »Ampak, v Ljubljani se na izide referenduma niso kaj dosti ozirali, odločili so po svoje,« se spominja Vitomir Gros, ki je bil tudi poslanec v prvi slovenski vladi do leta 1992 . Ostali kraji so dobili svoje občine, Jezersko pa ne. Zato so Jezerjani prva leta bojkotirali delovanje občine Preddvor, preddvorski župan pa je bil za Jezerjane »župan zgolj na papirju«.  Kot je povedal Milan Kocjan, je bilo potrebno kar 57 poti  v Ljubljano, da so leta 1998 – štiri leta za ostalimi, končno dosegli svoje, brez sodelovanja pa ne bi šlo.

Zahtevna naloga je bila že delitvena bilanca, so si bili edini vsi sogovorniki. Čeprav so se vsi trudili, je trajalo 6 let, da so jo udejanjili. »Je pa tako, kot če gre eden od hiše. Ta vedno pravi, da je dobil premalo, tisti, ki ostane doma, pa pravi, da bo komaj preživel, ker je toliko dal,« je hudomušno pripomnil Ivan Štular.

»Brez problemov ni šlo nikjer, smo bili pa prvi župani prijatelji, srečevali smo se, se pogovarjali o tem, kako se kdo česa loteva, kako rešuje probleme. V začetku nismo imeli ničesar, ne prostorov, ne kadra,« s spominja Franc Kern . »V 1. mandatu smo bili na občini v Šenčurju le štirje, ljudje so se pa čudili, kako je šlo vse lepo. Velik poudarek sem pa dal zborom krajanov.«

»Prvi in drugi mandat je bilo največ narejenega. Ne prej in ne potem ni bilo toliko. In to brez evropskega denarja, samo iz proračuna,« so ugotavljali gostje ter spomnili, da so tedaj tudi pri večjih zadevah, predvsem na Jezerskem, veliko dela opravili prostovoljci. »Danes mora vse po uradni poti. Marsikaj omejujejo razpisi in vedno bolj komplicirani zakoni. Zaposlenih je vedno več, naredi se pa ne toliko. Zakoni so komplicirani, da jih morajo tolmačiti pravniki. Birokracija sama sebe goji, drug drugemu delajo delo. V državni upravi in tudi v občinskih je tako.«

In kako nekdanji župani spremljajo delo in razvoj svojih občin? »S primopredajo, z novim županom pride vse novo. Nekateri načrti izpred let so se udejanjili, marsikaj, tudi kakšni strokovno pripravljeni projekti, pa danes niso več dobri,« menijo nekdanji župani Naklega, Kranja in Jezerskega. Nekdanji šenčurski župan pa še goji stike in pohvalno sodeluje z občino ter sodeluje v pogovorih: »Povem lahko, župan si pa ti, jim rečem.«

Preddvorski župan Miran Zadnikar v teh dneh zaključuje svoj peti, zadnji mandat. »Želja odhajajočega župana je vedno, da se začeto delo pelje naprej,« je dejal in naštel številne pridobitve iz časa svojega 20 letnega županovanja. Prav tako pa je predstavil naloge, ki čakajo njegovega naslednika: »Državna cesta in kanalizacija v Tupaličah, pozornost bo treba nameniti Mačam in Potočam, velik projekt je športni center, vrtec poka po šivih, šola zaenkrat še ne, vendar pa bo z novimi zazidljivimi področji tudi ta premajhna. Na svojo namembnost in oživitev čaka grad v središču vasi, želja je, da bi bilo tu stičišče generacij, morda oddelek alternativnega vrtca, muzej, oddelek Doma starejših občanov. Veliko je nalog, upam, da bo novi župan znal zagrabiti zanje. Želim tudi, da bi imel gospodarne svetnike in da bi se Preddvor razvijal naprej.«

Nasvet za prihajajoče župane pa se morda skriva v besedah Franca Kerna, ki je začel šenčursko strmo pot razvoja navzgor: »Mi smo servis občanov, v občinski upravi je potreben red.  Župan mora imeti srce za občino in občane, zaposlene za prijatelje, ampak vseeno tak red, da ne morejo po svoje »špricati«!«
P.L.Premru