Logo MojaObčina.si

Preddvor

DANES
6°C
-1°C
JUTRI
7°C
0°C
3545

Kakšnega duhovnika potrebuje današnji čas?

V četrtek, 7. novembra zvečer je bil v dvorani kulturnega doma v Preddvoru pogovorni večer z naslovom Kakšnega duhovnika potrebuje današnji čas. Aktualna tema in znani gostje so obetali zanimiv pogovor in zato privabili veliko obiskovalcev - voditeljica Ivka Sodnik je namreč pred mikrofon povabila duhovnike treh različnih generacij: 81 letnega jezuitskega patra Jožeta Robleka, ki izhaja iz Bašlja,  skoraj 50 let mlajšega župnika iz Bohinja Martina Goloba, ter predstavnika srednje generacije, domačega župnika Pavla Okoliša, ki pa se zaradi bolezni pogovora žal ni udeležil. 

Gosta sta najprej pojasnila, kaj je koga privedlo v duhovniški poklic. »Bog je bil glavni pri tem, pa tudi domače vzdušje, petje, obiski maš in nauka,« je dejal pater Roblek, ki je željo po duhovništvu gojil vse od ranega otroštva, ko se je doma večkrat igral mašo. »Mišljen sem bil, da ostanem doma, na kmetiji, v šolo naj bi šla sestra, pa sem jokal, ker sem želel v šolo. Potem se je pa zgodilo tako, da sestra zaradi bolezni ni mogla iti in sem šel lahko v gimnazijo v Kranj, pozneje pa zaradi tedanjih političnih razmer v Pazin. Ko sem bil pri vojakih, sem se pa dokončno odločil za duhovništvo in kasneje za red jezuitov.«  Martin Golob pa je pojasnil, da se je odločil šele po prvem letu študija na teološki fakulteti, kamor se je edino lahko vpisal po popravnem izpitu iz angleščine v 4. letniku gimnazije. »Osnovo sem zagotovo dobil doma, v trdni kmečki družini, kjer smo bili vsi zelo povezani med seboj. »Veliko sem razmišljal, želel sem si delati z ljudmi, zato sem se odločil. Bila je odločitev, brez posebnega razodetja.«

So res vsi župniki debeli, plešasti in tečni? »Ko smo na srečanjih duhovnikov in od zadaj pogledam po cerkvi, jih je res precej, ki tem kriterijem ustrezajo, zato pa je potrebna skrb za zdravje« je v svojem značilnem, iskrivem in z zdravim humorjem začinjenem tonu dejal župnik iz Bohinja. »Je treba poskrbeti za zdravje. Narava je dobra terapija, rad se gibam v naravi in občudujem stvarstvo. Ko pride kisik v možgane, človek lažje razmišlja, poleti grem zjutraj večkrat na teden na Studor ali Vogar, preden se pravzaprav začne pester vsakdan.« Dnevi bohinjskega župnika so vse prej kot samo maše: sam uči verouk, deluje v tamkajšnjem domu starostnikov, obišče bolne farane, tudi v bolnico na Jesenice ali v Ljubljano jih gre obiskat. Pravi, da želi biti prisoten v kraju, biti z ljudmi. »Pastorala, verouk, vlogi – v tem najdem smisel oznanjanja Boga.« Vodi podjetje Sv. Janez Krstnik, v okviru katerega omogoča turistične obiske znamenite cerkvice ob jezeru, ki je na ta način lahko odprta in dostopna. »Zaposlili smo študente, da čuvajo cerkev, jo razkažejo, kaj prodajo…Ja, če v Bohinju hočeš molit, moraš plačat,« se je pošalil.

Pater Jože Roblek pa živi v skupnosti pri Svetem Jožefu v Ljubljani. 10 jih živi skupaj, vsak ima svoj red, poslanstvo – skrb za družine, študente, pater Roblek vodi številne duhovne vaje. Vstaja zgodaj in še pred zajtrkom se vsak dan s palicami počasi povzpne na grad. »Tu je moj kraj molitve, tu dvignem roke k nebu. Molim za mesto, za ljudi, zahvaljujem se za dan. Dan ti je dan! Tega se je treba veseliti, biti hvaležen zanj.«  

»Biti duhovnik je zame najlepši poklic. Biti pozoren do ljudi, biti preko poklica z njimi, preko Boga, ki ga nosim, se dotakniti njihovih src, jih tolažiti in biti z njimi, ko jim je lepo, na primer, če ponoči dobim sms s sporočilom o rojstvu…Nisem duhovnik zato, da bi vzdrževal tradicijo in ohranjal institucijo, bistven je odnos človek – Bog, to je zaklad. Želim pokazati, da je na svetu nekaj več kot zgolj življenje,« pravi Martin Golob, ki je širom Slovenije znan zaradi vlogov, kratkih videoposnetkov na Aletea.si, v katerih širi sporočilo, da je biti veren in vero živeti lepo. 

In zakaj tako manjka duhovnikov? »Premalo gremo v globino, ne odkrijemo poklicanosti za duhovništvo, ki ga vsak krščen človek nosi v sebi. Znamo živeti vero od jutra do večera, ne le pri maši ali pri verouku? Tudi duh časa je drugačen, naravnanost institucije je postala okostenela. Zavedati bi se bilo treba, da je duh v odnosih, vera, ki osvobaja (in ne zgolj zapoveduje in »grozi« v primeru neupoštevanja institucionalnih pravil) pa prinaša smisel življenja. Cerkev je veliko več kot institucija, bistveno je občestvo. Sveti duh veje, kjer hoče, Bog deluje drugače, kot si predstavljamo. Ne gre vse skupaj navzdol, hoče nas le izostriti, učiti,« so misli, ki so se prepletale v razmišljanju obeh gostov. »Duhovnikov je toliko, kot jih svet potrebuje, nikogar ne moreš siliti, Bog mora slišati našo molitev, klic. Nekateri pravijo, da bi bili duhovniki, če bi bili lahko poročeni. Pravoslavni so lahko, pa ni navala na duhovniški poklic. Bistvena je vera: vera, ki daje moč, da sprejmem ljudi kakršni so, daje veselje, smisel za bivanje. Samo zaradi vere sem lahko duhovnik,« je razmišljanje sklenil Martin Golob.

Da globoke, pristne vere ni, se kaže globalno, krivca za to ni. Bog nas skozi to uči. Religioznosti, različnih verstev je celo veliko več, toda vero zares živeti – je to res le za v hišo? Naj se življenje vere pokaže tudi zunaj cerkve in doma. Veliko ljudi danes misli, da Boga ne potrebuje, osredotočeni smo le na »hočem«, molimo le, ko nam teče voda v grlo. Tudi versko znanje je šibko, samo, kar je kdo odnesel od verouka. Le malo ljudi prebira verske knjige, premišljuje in »žveči« sporočila Svetega pisma… »Nisem avto, če grem v garažo in tudi kristjan nisem, če grem le k maši,« se je pošalil bohinjski župnik. »Božja beseda nam daje moč, brez nje smo krhki, slabotni, tako kot smo šibki, če ne jemo.«

Večina ljudi rabi učitelje, voditelje, svetilnike. So duhovniki naši svetilniki? »Mislim, da smo. Duhovnik ne sme biti le avtoriteta, prav je, da ima ljudi za svoje, ljudje pa njega za svojega. So lučke v kraju. Tak je tudi moj mentor. Smo pa seveda različni, karakterno, imamo različne talente… Vsak je za nekaj. Vsak duhovnik je poslan, pa ne od škofa, od Boga!«

 »Duhovništvo je le služenje. Molite za duhovnike in duhovne poklice, lepo govorite o duhovnikih in gojite do njih spoštljiv odnos. Tudi duhovnik je človek, ki greši, ima pa posvečene roke, deli zakramente. Duhovniki so izmoljeni. Kot občestvo držite skupaj, v občestvu se Bog razodeva. Ko se kristjani med sabo skregajo, hudič zmaguje,« je dejal pater Roblek. Ob vprašanju iz občinstva, zakaj ženske ne morejo biti duhovnice, pa je pater razložil, da imajo žene drugačno pomembno vlogo: žene so srce vere, so posvečene že v svoji vlogi prinašanja življenja na svet. »Ženska je posredovalka življenja, posredovalka Boga, je nekaj svetega in to smo dolžni spoštovati. Cerkev ceni poslanstvo žensk, imajo mesto, kjer moški ne morejo biti. Vse odrešenje prihaja po ženi.« So pa takšni cerkveni zakoni, tudi celibat, globoko zakoreninjeni v tradiciji, zato spremembe ne morejo priti naenkrat.

Čeprav v dvournem pogovornem večeru ob vseh razmišljanjih naslovnega vprašanja, kakšnega duhovnika pravzaprav potrebuje današnji čas, voditeljica sploh ni uspela zastaviti, je Martin Golob duhovito predstavil svoj vidik: »Zgled mi je moj ati, ki je dober kmet, najboljši oče in najboljši mož. Tako kot on predano, dan za dnem že vsa leta skrbi za kmetijo in je vsaka krava vredna, tako lahko jaz zmorem tempo svojega poklica in delo z  ljudmi. Kot on vztrajno skrbi za kravo, od katere ni veliko mleka in pravi, saj, čez leto se pa nabere, tako jaz lahko rečem, da se v 20 letih nabere, če gre nekdo le enkrat na leto k maši… Ne morem nekomu reči, ti pa nisi za k birmi, verouku… Vsak ima svojo vrednost. Duhovnik zame pomeni biti pastir, ne preveč pričakovat´, pa čim več od sebe dat´.«

Petra Lombar Premru

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi