V letu 1999 je Odbor za kmetijstvo Občine Preddvor dal pobudo, da je potrebno Zaplato očistiti tistih smrekovih sestojev, ki so se začeli vse bolj približevati Hudičevemu borštu, drugače bomo njeno izvirno podobo za vedno izgubili. Če ne drugega, je ohranjanje podobe Zaplate naša moralna dolžnost do naših prednikov, ki so skozi stoletja s košnjo trave »garali«, da je Zaplata ostala Zaplata. S čiščenjem ohranjamo tudi njeno botanično raznovrstnost, saj nas Zaplata od maja do oktobra razveseljuje z obilico pisanega gorskega cvetja.
V soboto, 9. oktobra 1999 je potekalo prvo čiščenje smrekovih sestojev južno in zahodno od studenca v Boštku. Takrat je v delovni akciji sodeloval tudi župan Miran Zadnikar. Prisotnih je bilo 30 prostovoljcev. Imeli so 11 motornih žag.
V soboto, 12. oktobra 2019 je potekala druga sečnja zarasti smrek na Zaplati, ki jim vse toplejše podnebje pomaga pri hitrejši rasti. V sodelovanju z Občino Preddvor je odgovornost za tokratno čiščenje Zaplate prevzelo Planinsko društvo Preddvor. V delovni akciji je z vso vnemo sodeloval tudi župan Rok Roblek.
Vodstvo Planinskega društva Preddvor z Alešem Drekonjo na čelu je z najbolj aktivnimi člani društva delovno akcijo že nekaj časa skrbno načrtovalo in jo z vso potrebno logistiko uspešno pripeljalo do zaključka.
Na Zaplati se je v ranem sobotnem jutru, polnem sonca in dobre volje zbralo skupaj kar 33 prostovoljcev. Preveč bi bilo naštevati vse sodelujoče, čeprav bi si za delo, ki ga je vsak posameznik opravil, to zaslužili. Naj naredim izjemo samo pri dveh. Janez Aleš iz Mač in Ivan Šenk iz Nove vasi, ki s svojimi traktorskimi prevozi vse delo za društvo opravita za božji lon, sta tudi v soboto večino od 33 prostovoljcev zapeljala na nadmorsko višino 1300 metrov.
Izurjeni fantje so na komando tam okrog pol devetih vžgali kar 14 motornih žag in epopeja Zaplate se je začela. Prvi so začeli žagati v Grv´, nato pa so se skupine začele pomikati navzgor do prve markirane steze in preko nje do druge markirane steze, ki vodi s Kališča na Zaplato. Od tam naprej navzgor ni bilo več steza, ampak samo še obširna travnata strmina z vrsto večjih in manjših smrek. Iz doline se tistih smrekic, ki imajo meter do meter in pol višine, ne vidi. Ko pa se znajdeš sredi pobočja, jih je vse polno, z vejami do tal. Če rečem, da jih je bilo sedemsto na vsej fronti, mislim, da se nisem veliko uštel. Ti fantje z motornimi žagami so res občudovanja vredni. S šest do sedem kilogramskimi žagami so delali, kot bi imeli v roki nalivno pero. Zk, zk, je šel meč motorne žage najprej po vejah navzdol, da se je pokazalo deblo in potem samo še rez od spodaj in že so šli naprej k drugi smreki. Spremljevalci so nosili olje in bencin, odstranjevali veje, dvojica je imela na skrbi pijačo brez alkohola. Prav vsak se je zavedal velike odgovornosti - na takem strmem pobočju je lahko vsak zdrs nevaren. Ko je poldan zazvonilo na Svetem Jakobu, so bile ekipe že 100 metrov nad Boštkom. Utrujenost je zahtevala svoje. Suhe klobase in kruh na taki višini so vsakemu še posebno dobro teknile. Spet se je vrnila energija in tja do druge ure popoldne smo dosegli cilj na 1600 metrih nadmorske višine. Ena debela skala, ki je bila skrita v spodnjih vejah krošnje, je začela delati dolge skoke navzdol in tudi to je bil znak, da naj se čiščenje Zaplate zaključi.
Požrtvovalnost vseh udeležencev je bila tista, po kateri bo Zaplata še ostala Zaplata. Vsi, ki smo bili zgoraj, visoko nad dolino, smo doživeli tisto pristnost ljudskega prešernega duha in spoznanja, da skupaj lahko naredimo veliko. Pri kosilu je bila pri vseh sprejeta ideja, da se čez 20 let, to bo leta 2039, drugo soboto v oktobru spet dobimo na Zaplati. HVALA VSEM!
Slavko Prezelj
