Gostja je predstavila svojo pot k ustvarjanju v otroštvu, ki je bilo prežeto z ljubeznijo do narave in barv, ter pot do cilja – k svojemu poklicu, ko je »v življenju umetnost izbrati prave smeri, treba je imeti veliko sreče, določenega znanja, veselja, pozitivne življenjske energije, ki se velikokrat odraža v drznih poletih domišljije, ki se umirjajo šele takrat, ko se ideje začenjajo uresničevati.«

Življenjsko pot Amalije Hribar je zaznamovala zaposlitev v Tekstilni tovarni Prebold, kjer je bila »od risarke vzorcev do kreatorke novih proizvodov stalno na dosegu in uporabna za široko področje oblikovalskih dejavnosti«. Zanjo je oblikovanje del življenja, tako industrijsko ali likovno in v mnogočem »razkriva, kdo smo in kaj cenimo; je mednarodni jezik, ki povezuje želje in ljudi vsega sveta, je kultura ravni življenja, odvisna od kakovosti oblikovanja«.

Ko je tekstilna industrija zašla v krizo, je odšla na svojo pot, leta 1991 je kot edina v občini pridobila status kulturne delavke za oblikovanje tekstilij in oblačil ter postala »virtuozinja med svilo in barvami«. Zase pravi, da tako s pomočjo barv in kot tudi likovne kompozicije izraža občutke. Svojo domišljijo čuti kot klobčič v telesu, ki se nenehno odvija. Če sledi tej ovijajoči se nitki, je potešena in z lahkoto izrazi vsa notranja čutenja v vseh odtenkih.

Tokratno postavitev svojih del v knjižnici je poimenovala »Drevo življenja« in prav ob tej priložnosti naslikala kostanj. »Zraslo je mogočno drevo, ki v razbrazdanih skorjah debla in odmirajočih vejah pripoveduje neslišne zgodbe tistih, ki so živeli pod njegovo krošnjo, in mimoidočih, novi poganjki pa naznanjajo še nadaljnjo rast in plodove. Upajmo, da bo še dolgo kraljeval nad nami, na Golavi – kostanj, kot spomin na prednike in simbol novim rodovom.«

Besedilo: Lea Felicijan
Fotografije: Ivan Lipičnik, Darko Naraglav