Začetki te znane pekarne segajo v čas po prvi svetovni vojni. Vanekov ded Miroslav Roter starejši je svojo prvo delavnico, v kateri je celo sam izdelal prvo štajersko peč, ki je bila zelo podobna kmečki peči, le večja, postavil na Gomilskem. »Tisti čas je bilo delo v celoti ročno, zato je kar sam izdelal mešalni stroj. Bil je pravi inovator na svojem področju. Po specializaciji v vzhodni Nemčiji se je vrnil z recepturami, ki jih uporabljamo še danes, in z novimi vizijami o svoji dejavnosti,« pripoveduje Vanek Roter in dodaja, da je njegov ded, ki je bil mimogrede tudi ustanovni član Obrtne zbornice Žalec, dejavnost nehal seliti leta 1923, ko je zgradil svojo delavnico v Šentrupertu ob regionalni cesti Maribor–Ljubljana, kjer je sedež podjetja še danes. Z ženo Antonijo sta takrat uradno ustanovila družinsko obrt, ob kateri sta se, ker se ni dalo živeti zgolj od prodaje kruha, ukvarjala še s hmeljarstvom in drugim kmetijstvom. »Kruh je najprej dostavljal kar peš ali s kolesom, s košem na rami, pozneje s konjem in vozom, včasih tudi mopedom. Prvi kombi DKV je pekarna dobila leta 1957,« dodaja njegov vnuk.
Ključna iznajdljivost
Obrt je nato leta 1962 prevzel njegov oče Miroslav mlajši, ki je prav tako za tri leta odšel na specializacijo v Nemčijo, kjer je dobil kar nekaj idej za izboljšavo in širjenje domače obrti. Pekarna je dobila delilni stroj, stroj za zavijanje testa in kombi VW. Njegovo vodenje na žalost ni trajalo dolgo. Zaradi zgodnje smrti je moral pekarno čez noč leta 1983 prevzeti Vanek, ko je bil star komaj 18 let. »Prvih nekaj let je bilo zelo napornih. Delal sem vse dneve in noči. Ko so se krize končale in se je začel v Sloveniji razvoj tržišča, se je pekarna začela razvijati. Nekoč je bilo za dobro poslovanje dovolj že, če je obrtnik veliko delal, danes žal ni več tako. Poleg pridnosti je pri poslovanju treba imeti veliko iznajdljivosti.«
Nočni delavnik nekaj vsakdanjega
Vanek, ki se je po štiridesetih letih dela v domači pekarni pravkar upokojil, sina Marka podpira pri njegovih idejah. Obenem še vedno, čeprav v delo ni več profesionalno vpet, rad priskoči na pomoč. Kot pove, se kot upokojenec počuti odlično. Nekaj težav mu dela zgolj nočno spanje. Kako močno mu je v vsem tem času nočni delavnik zlezel pod kožo, je spoznal namreč šele po upokojitvi. Zvečer, ko se namesto v pekarno lahko odpravi v posteljo, se mu velikokrat zgodi, da zaradi več desetletij prebedenih noči preprosto ne more zaspati in gleda televizijo pozno v noč.
Špela Ožir
