Njegov prihod je bil za vse nas v veliko veselje in danes lahko rečemo, da je uresničili naša pričakovanja, saj je s svojo mladostno zagnanostjo in marljivostjo vnesel svežino in nov zagon v upravljanje župnije in sodelovanje s širšo skupnostjo.
Že kmalu po njegovem prihodu je spoznal, kateri so ključni problemi v župniji. Pristopil je k obnovi sakralnih objektov, tako zunanjosti kot notranjosti farne cerkve, cerkve sv. Križa na Gori Oljki, sv. Miklavža na Vimperku in sv. Florjana v Šeneku, pa tudi cerkvenih objektov v Andražu. Z njegovo pobudo so se obnovile številne kapelice in križi. Blagoslavljal je pomembne objekte, ko smo jih predajali v uporabo. Župljanom in širši skupnosti se je približal z uporabo sodobne tehnologije in se aktivno vključil v ustanavljanje nove občine. Njegova zasluga je, da imamo grb z malteškim križem, ki je prepoznan kot eden izmed najlepših občinskih grbov.
Za prizadevno delovanje na duhovnem področju v župniji sv. Marjete na Polzeli ter izjemno skrb pri obnovi in ohranjanju sakralne in kulturne dediščine in za aktivno vlogo pri razvoju občine je prejel naziv častnega občana Občine Polzela.
Poslovilna maša
Na poslovilni maši, ki je bila zadnjo julijsko nedeljo, so se mu njegovi farani zahvalili za leta požrtvovalnega dela in mu obenem zaželeli vse dobro pri delu duhovnega pomočnika v Novi Cerkvi in Vitanju.
»Kot duhovnik sem bil v župniji del dogajanja aktivno z blagoslavljanjem, mašami in molitvijo ali le s prisotnostjo na raznih prireditvah. Rad sem se udeleževal slovesnosti ob praznovanjih, naj so bili verskega značaja ali ne, naj je bila udeležba odgovor na vabilo ali kar tako. Ocenjujem, da je bilo tudi s civilnimi ustanovami sodelovanje lepo, vzorno in prijateljsko. S cerkvenimi dejavnostmi, kot so krsti, verouk, poroke, blagoslovi in pogrebi, sem vsaj za neko obdobje vstopil praktično v vsako družino. Zato so občutki dobri. Zbujajo hvaležnost. Odhajam z lepimi vtisi, ki bodo gotovo ostali v trajnem spominu. Prav ta bogat spomin bo nadomestil fizično bližino,« je ob tej priložnosti povedal Jože Kovačec, ki je službo župnika na Polzeli začel 1. avgusta leta 1990. Še danes se tega časa spominja, kot bi bilo včeraj. »Bil sem mlad, zdrav in poln energije. Župnijo sem prepoznal kot tradicionalno krščansko. Navade iz preteklosti so bile v kraju in družinah še spoštovane in živete. Kmečki značaj kraja je počasi izginil. To seveda ni nujno slabo, le sam sem se kot kmečki otrok bolje znašel v starih strukturah. Z leti so odšli tudi mladost, zdravje in zagnanost. Zato je dobro, da je prišlo do odločitve o zamenjavi duhovnika. Mlada moč za nove rodove.«
Na poslovilni maši so se za dolgoletno sodelovanje župniku Jožetu Kovačcu v imenu Občine Polzela zahvalila podžupan Miloš Frankovič in direktorica občinske uprave Alenka Kočevar, v imenu celotne Župnije Polzela predsednik Pastoralnega župnijskega sveta Marko Slokar in članica Mija Bastl ter v imenu Župnijske Karitas Polzela zakonca Zdenka in Blaž Jelen.
Z množico ministrantov
Bogoslužja so bila po njegovi zaslugi vedno zelo dobro obiskana, prav tako je poskrbel za sodobni in lahkotni pridih, s katerim je pritegnil mlade. »V veselje mi je bila množica ministrantov. Z mladimi smo veliko potovali. Spominjam se tudi bolnikov in ostarelih, ki so se po prejemu zakramentov umirili in opogumili,« pojasni zdaj že nekdanji polzelski župnik, po čigar zaslugi so bili praznični dogodki še posebno slovesni, sakralne zgradbe pa so zasijale v prenovljeni podobi. Predsednik Župnijskega pastoralnega sveta Marko Slokar pravi, da je bilo vse to zagotovo zato, ker je Jože Kovačec poln vere, upanja in ljubezni ter na ta način tudi v vsakdanjem življenju živi vero. »V njem smo resnično lahko prepoznali dobrega in modrega dušnega pastirja, se nanj opirali in mu sledili. Mladim je znal postaviti meje, se je pa tudi iskreno veselil njihovih prizadevanj in uspehov na verskem in drugih področjih. Dajal nam je obilo možnosti za sodelovanje pri župnijskem delu in bil hvaležen za vse, kar smo skupaj z njim ali sami postorili za župnijo.«
»Tudi poslavljanja so del življenja«
Jože Kovačec bo zagotovo v posebnem spominu ohranil svoje najožje župnijske sodelavce. »V tridesetih letih skupnega dela in osebnega druženja se z določenimi ljudmi zelo povežeš. Postanejo del tvojega življenja. Slovo od njih je najtežje. Prijatelj Edi sicer modruje o 'oddaljeni bližini', toda to ni to, kar potrebujemo. Hvala Bogu sem se v vsem tem času naučil tudi izgubljati. Mnogo župnijskih sodelavcev, prijateljev in znancev sem pospremil na pokopališče. Z mnogimi smo se ločili, ker so oni odšli drugam. Zdaj sem na vrsti sam. Poskušam razumeti, da so tudi poslavljanja del življenja.« Nad novico so bili presenečeni številni občani, med njimi tudi Marko Slokar. »A v luči sprejemanja božje volje in tudi ob poznejših razgovorih z gospodom Kovačcem se je izkazalo, da lahko tudi v teh okoliščinah najdemo pozitivne stvari, predvsem za njegovo zdravje, za katero smo bili v zadnjem času v skrbeh in se je, hvala Bogu, kolikor toliko stabiliziralo. Ostaja pa dejstvo, da je s svojim življenjem in delom med nami pustil neizbrisne sledi, in lahko smo srečni, veseli in hvaležni, da smo smeli del naših življenjskih poti prehoditi z njim.«
Župnijo Polzela bo z začetkom avgusta prevzel 37-letni duhovnik Urban Lesjak iz Šentjurja, ki je zadnji dve leti služboval v Vitanju.
Poslovil pa se je tudi župnik in dekan Damjan Ratajc, ki je zadnje leto in pol služboval tudi v Andražu nad Polzelo. Odhaja domov - na čelo treh župnij v Občini Šmarje pri Jelšah. Domačinu z Dolge Gore (oz. domače župnije Sladka Gora) bo to zagotovo nekaj lepega, kajti biti doma med svojimi je vedno lepo.
Z obema bomo kljub razdalji ohranili
bližino. Vez, ki smo jo stkali, bomo krepili.
Špela
Ožir
