Uvodoma je zbrane nagovoril Jože Kužnik, župan Občine Polzela. Izrazil je velik poklon vsem, ki so za današnji čas v skoraj nepredstavljivih pogojih ustvarjali tako uspešno zgodbo na področju ženskega rokometa. Iskreno zahvalo pa je namenil tudi vsem, ki so spomine ujeli in zapisali. To je bil uredniški odbor v sestavi: glavni in odgovorni urednik Danijel Umbreht ter člani Konrad Brunšek, Franci Drobež in Jože Krk (po abecednem vrstnem redu). V pogovoru z Jolando Železnik so povedali, kako je prišlo do ideje o zapisu spominov, kako so spomine zbirali in kako je zbornik nastajal. Zbranim so približali pogoje za takratno delo, treninge, igro in tekmovanja, ko skoraj ni bilo niti telefonov niti avtomobilov.
Pobudnik ženskega rokometa v Andražu nad Polzelo Konrad Brunšek je povedal, kako je hodil od hiše do hiše in nagovarjal starše, naj dovolijo, da njihove hčere igrajo rokomet. To je bila za tiste čase zares drzna ideja. Skoraj predrzna. Večinoma je naletel na odgovor, naj se raje rekreirajo doma na polju ali v hlevu. Kljub temu mu je uspelo zbrati dovolj deklet. V prvi ekipi so bile same Andražanke. Ko so dekleta postajala vedno bolj uspešna, je zanimanje za rokomet vse bolj naraščalo in seveda tudi ponos ter podpora staršev.
Danijel Umbreht je bil tehnični vodja rokometne sekcije, Jože Krk in Franci Drobež pa trenerja. Delili so spomine, kako so potekali treningi. Avtomobilov ni bilo, telefon je bil v kraju le eden. Dekleta so bila s kmetij, kjer dela nikoli ni zmanjkalo. Ni bilo denarja za opremo, treba je bilo plačati žoge, prevoze … Slišali smo pripoved, ki se zdi za naš čas skoraj nemogoča. A takrat so zmogli vse.
Obdobje ženskega rokometa v Andražu nad Polzelo je obdobje med letoma 1974 in 1983. To je bila zgodba o uspehu, dekleta so namreč igrala v prvi slovenski rokometni ligi. Ker je imela ekipa jasno vizijo, je sledil uspeh za uspehom. Rokometašice so bile odlične športnice. Rokomet je bil njihovo razvedrilo, a so ga kljub temu vzele zelo resno. Dekleta so se začela družiti tudi po treningih in so postale dobre prijateljice. Stale so si ob strani in si pomagale. Tudi ko so šle skupaj na Triglav ali kamor koli drugam. Prijateljske vezi še držijo, kar se je opazilo tudi na druženju po predstavitvi zbornika.
Nastali so torej čudoviti spomini, ki so zdaj ob nastajanju zbornika oživeli. Vsi zbrani so bili enotnega mnenja, da so spomini resnično lepi. Zbornik je zdaj med nami. Je dragocen spomin na nekdanje čase. V njem so časopisni članki, fotografije, zapisniki ... Člani uredniškega odbora in vsi, ki so kakor koli sodelovali, so opravili veliko delo. Pripravili so trden temelj, če bi kdaj kdo želel še kaj pisati o tej temi. Mogoče je, da so na koga pozabili, kakšno ime izpustili, za kar se iskreno opravičujejo. V zahvalo za pomoč in podporo so Jožetu Kužniku, županu Občine Polzela, izročili simbolično darilo – kaj drugega kot rokometno žogo.
Gost prireditve je bil Tone Vogrinec. Večina ga morda pozna predvsem v povezavi s smučanjem, ki je njegova največja športna ljubezen, a kar nekaj let se je ukvarjal tudi z rokometom. Osvetlil je spomine na tiste čase in pripovedoval, kako so igrali najprej na lešu, potem na betonu, šele mnogo pozneje so se preselili v dvorane in na parket. Tedanji rokomet se namreč ni igral v dvoranah, temveč je bil poletni šport na prostem. Med drugim je povedal: »Rokomet sicer še danes z veseljem gledam, ampak to je drug šport. Ni več to, kar je bil včasih.«
Dogodek je z ubranim petjem ozaljšala ženska vokalna skupina Fortuna. Sestavljajo jo prijetna, zabavna in prijateljsko povezana dekleta. Pod okriljem Kulturno-prosvetnega društva Vinska Gora prepevajo že dvajset let. Scensko je dogodek obogatila Ida Jevšnik, za organizacijo je bila odgovorna Lidija Praprotnik, za zvok pa je poskrbel Frenk Oder.
Zbornik Ženski rokomet v Andražu nad Polzelo, ki popisuje rokometno pravljico izpred 50 let, je izšel v 250 izvodih. Prepričana sem, da bo z zanimanjem potoval iz rok v roke, saj je znano, da je v Andražu nad Polzelo športni duh, ki vedno pomaga krepiti zdravje, veselje, dobro voljo, prijateljstvo in še marsikaj, močno vpet med krajankami in krajani.
Jolanda Železnik
