V velikonočnem jutru nas je dosegla žalostna vest, da je umrla spoštovana, cenjena in ljuba Neža Maurer, častna občanka Občine Polzela. Na žalni seji občinskega sveta Občine Polzela, ki jo je sklical Jože Kužnik, župan Občine Polzela, smo se zbrali 24. aprila 2025 ob 18. uri pri njeni rojstni hiši. V žalnem zboru smo bili združeni v žalosti, ki se je razpela med vse, ki smo jo poznali. Prišla sta tudi njena hči Eva Škofič Maurer in vnuk Davorin.

Ko sta se s hčerko zadnjič poslavljali, ji je ta zaželela: »Drži se!« Ona pa je z njej lastnim nagajivim nasmehom odgovorila: »Morda se bom pa kar spustila …« In se je. Spustila se je in izstopila. Neža Maurer je v svojih verzih opisovala svoja čutenja in pričakovanja. Največkrat je pisala o ljubezni. Nemalokrat pa je razmišljala tudi o smrti: »Vedno teže – a vedno raje odhajam na potovanja: kratka, ogrnjena v plašč dolžnosti. Ni mi lahko, a mi je lepo. Zavedam se: vsa odhajanja so samo – vaje. Če so mi zdaj v srečo, zakaj bi bilo poslednjič – drugače?«

V žalni slovesnosti smo sodelovali Kvintet Lastovka, citrarka Tanja Lončar, njena hči Eva in Jolanda Železnik. Svoje misli sta z zbranimi delila prvi župan Občine Polzela Ljubo Žnidar in sedanji župan Občine Polzela Jože Kužnik, ki je med drugim povedal: »Čeprav je imela rada življenje, se smrti ni bala. Tako je večkrat povedala. In kot bi slutila, je zapisala: Pride čas - morda pomlad bo - čas, ko rekli bomo Srečno!, tiho, zadnjič in za večno vsemu, vsem.

Srečno, ljuba Neža, ji kličem zdaj, na pragu pomladi, pred njeno rojstno hišo, obdano z nežnim pomladim zelenjem in pisanim cvetjem, ovito v svež pomladni vonj. Polzelani smo jo imeli radi. Ponosi smo bili nanjo in ponosni ostajamo. Hvaležen sem, ker sem jo poznal. Kako rad bi še stisnil njeno dlan, kako rad bi ji še kdaj zapel … Toda … Kot je zapisala: Potem ostanejo spomini. Nekateri ne zbledijo. Od takih so noči osvetljene.«

Neža Maurer, pesnica, pisateljica, prevajalka, publicistka, urednica, pedagoginja in novinarka, je bila Človek z veliko začetnico, veliko korakov pred časom, v katerem je živela. Pustila je globoke sledi, ki nikoli ne bodo zbledele. V življenju, ki ji ni prizanašalo, ampak jo je močno brusilo in obrusilo, je ustvarila opus, ki neizmerno trajno bogati slovensko literarno zakladnico, prevodi njenih pesmi v številne jezike, celo v japonščino in švedščino, pa o njej in Sloveniji pripovedujejo širom po svetu.

Rodila se je 22. decembra 1930 v Podvinu pri Polzeli, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po vojni, leta 1946, se je odselila s Polzele, vsakokrat pa je dala čutiti, da se rada vrača. Zalesnikova Nežika se je vedno raznežila, ko je obujala otroške in mladostne spomine, v katerih je imel posebno mesto njen stari oče. S posebnim ponosom je  pripovedovala o skrinji, polni knjig, ki so jo imeli, čeprav so skromno živeli. Za ničesar ni bilo denarja, za knjige in revije pa vedno. Skrbno je negovala tudi spomine na mladostne prijatelje, zlasti na Grofturnovega Frencija, pa na šolsko pot, ki je bila vse prej kot enostavna, zlasti pozimi, ko je bilo snega majhnemu otroku čez glavo.

Vedno je poudarila, da je bilo lepo, čeprav ni bilo lahko. Spomin je bil njeno zavetje. Vanj se je vračala z dobrim občutkom, kar potrjuje tudi njena izjava za bob leta 2014: »Ne bi menjala svoje še tako težke mladosti za današnjo mladost. Mi smo imeli vedno perspektivo, verjeli smo, da vedno zmaga dobro.«

Po končani nižji gimnaziji se je vpisala na učiteljišče. Študirala je na Pedagoški akademiji v Ljubljani, nato na Filozofski fakulteti, kjer je diplomirala leta 1960. V tistem času so na ljubljanski televiziji začeli pripravljati šolske oddaje. Imela je diplomo in dovolj prakse, da so jo sprejeli za prvo urednico šolskih televizijskih oddaj.

Pozneje je delala kot novinarka, tudi kot tehnična urednica, v uredništvu Rodne grude ter pri reviji Otrok in družina. Posebno blizu ji je bilo delo pri Kmečkem glasu, kjer je urejala kulturno rubriko, istočasno pa je bila terenska reporterka. Njeno področje je bilo Kozjansko, sicer pa se je vozila po vsej Sloveniji, potovala je po Jugoslaviji, tudi čez mejo. Nastajale so odlične reportaže. Po moževi smrti je kandidirala za glavno urednico lista Prosvetni delavec. Bila je sprejeta in ostala sedem let. Nato se je zaposlila kot samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije, kjer je ostala do upokojitve.

Njena bibliografija je zelo obsežna: obsega pesmi in prozo za otroke in odrasle, dramska besedila, prevode, uglasbene pesmi, na podlagi njenih pesmi je bilo posnetih sedem kratkometražnih filmov, njene pesmi so prevedene v veliko tujih jezikov. Nekaj več kot 80 otroških iger in oddaj so izvajale radijske postaje Ljubljana, Zagreb, Novi Sad in Sarajevo. O njej sta posneta dva filma, z njo so opravili ogromno intervjujev.

Je prejemnica zlatnika poezije za življenjsko delo, nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta 2010 in mnogih drugih nagrad. Je Slovenka leta 2008. Občina Polzela jo je leta 1999 imenovala za častno občanko.

Pogosto se je selila. Takole je povedala: »V svojem življenju sem se selila 25-krat. Človek preprosto pobere stvari in gre. Prepričana sem, da je ves svet moj.« Najdlje je živela v Škofji Loki, leto in pol je bil njen dom Trubarjev dom v Loki pri Zidanem Mostu, nazadnje je živela v Domu starejših občanov v Preddvoru. Tam je tudi umrla.

Kljub smrti, ki je v njeno družino tako kruto posegala, ni uporabljala besed o smrti, pač pa besede o ljubezni in velikem miru, kajti z njuno pomočjo je krožila okrog sveta. Večina njenih pesmi govori o ljubezni, so hvalnica življenju. Pravzaprav je imela ljubezen v njeni poeziji vedno svoj dom.

Neža Maurer, mojstrica besede, je črpala snov za svoje pisanje iz življenja. Ustvarjala je rime, verze in besedila, ki bodo v slovenskem literarnem prostoru večni navdih vsem, ki cenijo in spoštujejo življenje z vsem, kar nam to prinaša. Je soavtorica zgodbe o deželi na sončni strani Alp, ki se s prevodi njenih pesmi širi na vse strani sveta. Bila je izjemno radoživa in iskriva sogovornica. Sejala je dobro voljo med ljudi. Njena notranja luč je bila ljubezen. Prav ljubezen in dobra volja pa sta tisto, kar vsem tako dobro dene in kar vsi tako zelo potrebujemo. Povedala je, da so jo pesmi obiskovale kar same. Včasih tudi sredi noči, zato se je naučila pisati po temi. Svinčnik in kos papirja sta bila njena stalna bližina. Kot kakšen bombon ali krhelj suhega sadja.

Častna občanka Občine Polzela je bila zakladnica modrosti in duhovitosti. Čas z njo je vedno minil v smehu in sproščenem klepetu. Radi smo jo obiskovali. Med obiskom je vsake toliko časa pogladila svoje bele lase in se povrnila v občino, kjer se je rodila, preživela otroštvo ter mladost. Spontano je prebrala kakšno pesem, ki jo je posvetila Gori Oljki, ali pa namenila stavek Podvinu in ljudem tam okoli. Njena dobra volja in njen brezmejni optimizem sta nas vsakokrat pospremila iz njenega doma. Tudi, kadar smo prišli nenajavljeni, nas je bila vesela. In nikoli ni pozabila naročiti: »Pozdravite vse na Polzeli, ki jih poznam.«

Kot že zapisano, se je Neža Maurer pogosto selila. Ko se je leta 2014 selila iz Škofje Loke v Trubarjev dom v Loki pri Zidanem Mostu, je njena hči Eva Občini Polzela in Medobčinski splošni knjižnici Žalec predala dragoceno zbirko Nežinih osebnih predmetov: posteljo, nočno omarico, pisalno mizo, pisalni stroj, veliko knjig in drobnih osebnih predmetov, tudi oblačil, posteljnine, prtov, priznanj … Veliko podarjenega je od 11. februarja 2016 razstavljeno v sobi Neže Maurer, ki se nahaja v Občinski knjižnici Polzela. Sobo Neže Maurer je uredil in opremil oblikovalec Jože Domjan. Zelo premišljeno in strokovno je tako veliko predmetov umestil v tako majhno sobo. Vsi razstavljeni predmeti so last Neže Maurer. Nekateri so zanjo posebej značilni. Na primer sladkornica, ki jo je imela ves čas na dosegu roke. Pa lističi za zapisovanje pesmi in svinčnik. Pletenine, bomboni, priročniki … Tudi v Osnovni šoli Polzela skrbno negujejo spomin nanjo in skrbijo, da se bo spomin nanjo prenašal iz generacijo v generacijo.

Posebej vesela je bila vesti, da je Občina Polzela odkupila njeno rojstno hišo, ki jo je pozneje obnovila. Obnovljene hiše ni videla v živo, smo ji pa pokazali fotografije. Navdušena je bila.

Ljuba Neža Maurer je med drugim zapisala: »Odhajam – in vse je prav. V meni sta ljubezen in veliki mir.« In je odšla. Poslednjič. Brez vrnitve. Pustila nam je spomine, nešteto spominov. Dragih in dragocenih. Pustila nam je besede, veliko besed. »Naj živijo še teh nekaj let, dokler bo še obstajal svet … Dokler bodo še živeli ljudje, dokler bodo še imeli sonce … Dokler bodo še hrepeneli, čutili – bodo moji verzi z njimi trpeli, ljubili …«

Z minuto molka in vpisom v knjigo žalosti smo se na žalni seji poklonili spominu nanjo. Pogrešali jo bomo. Prav tako njena pripovedovanja, njene modre misli, njene hudomušne in iskrene izjave, njeno toplino in njeno odkritost. Pogrešali bomo njen objem in njen dotik.

Jolanda Železnik