Škrlatica je z 2740 metri nadmorske višine druga najvišja gora v Sloveniji. Kraljuje med dolinama Velike Pišnice in Vrat. Čeprav je od prvega vzpona, ki so ga pred skoraj 150 leti opravili Julius Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja, minilo že veliko časa, je vzpon na njen vrh še vedno izjemno naporen in tehnično zahteven. Namenjen je predvsem izkušenim in dobro pripravljenim planincem.

9. avgusta 2026 smo se nekaj minut po polnoči odpravili s Polzele proti dolini Vrata. Ob 2. uri zjutraj smo v popolni temi, osvetljeni le s sojem čelnih svetilk, začeli vzpon. Pot se je takoj postavila pokonci, a smo kljub temu hitro napredovali. Ob zori smo dosegli bivak IV na Rušju, vse je bilo še tiho in mirno. Privoščili smo si krajši počitek in zajtrk, nato pa smo v soju čelnih svetilk nadaljevali proti vrhu. V daljavi smo opazovali migetanje lučk v severni steni Triglava in vzdolž njegovega dolgega grebena.

Tik pred vstopom na gromozansko melišče pod krnico Zadnji Dolek so okoliški vrhovi zažareli v prvih jutranjih žarkih. Pred nami so se razgrnili Rjavina, Cmir, Rž, Kredarica, Triglav, Stenar in Dolkova špica. Strmina še naprej ni popuščala in po štirih urah vztrajnega "grizenja kolen" smo končno prispeli pod mogočno steno Škrlatice. Pred nami je bilo še približno 350 metrov plezanja. Nadeli smo si plezalne pasove in čelade ter vstopii v steno. Varoval in jeklenic je bilo malo, nameščene so bile le na najbolj izpostavljenih mestih. Zato je bila potrebna popolna zbranost, kajti vsak napačen gib bi lahko pomeni resno nevarnost. Ko smo dosegli greben, so nas prvič v tem dnevu obsijali sončni žarki. Za trenutek smo pozabili na utrujenost in uživali v čudovitih razgledih proti Rokavom, Oltarju in okoliškim vrhovom.

Varoval je kmalu zmanjkalo, pred nami pa je ostalo le še vprašanje, kdaj se bo vendarle prikazal križ na vrhu Škrlatice. In že je bil tu. Še nekaj previdnih korakov in drug drugemu smo čestitali za varno osvojen, med planinci tako zaželen vrh. Na sončnem vrhu so nas pričakali številni obiskovalci, ki so uživali v prostranih razgledih. Tudi mi smo si privoščili zaslužen počitek in malico, naredili smo nekaj fotografij za spomin, nato pa počasi in previdno začneli sestopati. Razgledi so bili naravnost fenomenalni, koncentracija pa nam ni popustila vse do melišča. Tam nas je pričakalo prav posebno presenečenje: razigrane ovce, ki so si očitno zaželele družbe in naših prepotenih teles.

Po krajšem počitku na melišču nas je čakal še približno tri ure dolg sestop do Aljaževega doma v Vratih. Tam smo si končno privoščili več kot zasluženo okrepčilo in zadovoljni smo sklenili našo dolgo, naporno, a nepozabno gorsko avanturo.

Škrlatica je znova pokazala, zakaj si upravičeno zasluži naziv kraljice naših gora. Je mogočna, zahtevna in čudovita, a do svojega prestola ne spusti vsakogar.

Uroš Lešnik