Naslednja opravila so priprava njiv za sejanje. Tu sejemo koruzo, deteljo, sadimo krmni ohrovt in podobno. Uredimo tudi plodonosna drevesa, kjer smo posadili jablane, hruške in ostalo sadje ob robovih gozdov, da služijo za prehrano divjadi. Pred začetkom paše je potrebno poskrbeti še za solnice, v katere nastavljamo sol z rudninskimi dodatki, da imajo živali vse potrebno na dosego in ne iščejo potrebnih hranilnih snovi na kmetijskih kulturah.

Ob enem nam pa niso tuje ptice pevke, saj vemo, da so potrebne za vzdrževanje naravnega ravnovesja. Poskrbimo za valilnice, katere že vrsto let dopolnjujemo v čim večjem številu po gozdovih in robovih gozdov.

Naslednje opravilo je košnja sena in otave, katero posušimo in v suhih balah zvozimo na krmišča, v za to pripravljene senike. Iz teh se pozimi daje mrva na razpolago divjadi.

Tudi lucerna se kosi in posuši v kozolcih in služi kot zelo kvalitetna hrana v najhladnejših zimskih dneh.

Vse to in še več aktivnosti izvajamo na vseh področjih lovišča, z namenom, da divjad nebi prehajala na kmetijska področja in uničevala dela lastnikov kmetijskih zemljišč, ter da bi bili z njimi v čim boljših odnosih. Čeprav se včasih zgodi, da se divjim prašičem zahoče slastna mlečna koruza, ali mastni ogrci v travni ruši, ali pa slastni mladi poganjki vinske trte in mladi fižol zadiši srnjadi. Takrat pa moramo seveda škodo sanirati in imamo spet delo.

Še se dogaja veliko stvari na področju lovišča, pa vendar nam ne zmanjka časa, da se malo poveselimo še na družinskem področju.