Vožnja po avtocesti do izvoza za Logatec ni ponujala nič posebnega. Nato pa smo zavili v smer  Idrija - Godovič. Prav imenitno se je bilo pripeljati po na novo urejeni cesti do  mesta, ki stoji na stičišču predalpskega in dinarskega sveta. Idrija je naše najstarejše  rudarsko mesto. Tu so polnih 500 let kopali živo srebro. Zdaj je rudnik zaprt, jama je namenjena ogledu in ohranjanju spomina na težka stoletja, ko je nevarno in uničujoče rudarjjenje krojilo usodo mesta in okolice.Rudnik je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Bili smo v jami , v Antonijevem rovu, in ob dobrem vodenju podoživljali usode rudarskih družin.Seveda, srečali smo se tudi s perkmandeljcem! A Idrija ni samo rudnik; tu so še čipke in žlikrofi, grad Gewerkenegg, pa veliko dediščine iz 1. in 2. svetovne vojne.  Nad Idrijo je v varnem zavetju gozdov delovala partizanska bolnišnica Pavla.
Druga točka naše ekskurzijeje bila bolnica Franja.Z Idrijskega smo se pripeljali na Cerkljansko, proti Novakom.Po kapitulaciji Italije so na težko dostopnem mestu, v soteski Pasice, zgradili 14 barak in več pomožnih objektov in v njih zdravili domače ranjence kot tudi pripadnike različnih narodnosti, tudi zavezniške pilote. Najdlje je bolnišnico vodila dr. Franja. Po vojni je bolnica postala spomin na dobro organizirano zdravstveno dejavnost NOV. Leta 2007 jeFranjo skoraj v celoti uničila povodenj. S pomočjo rekonstrukcije so jo obnovili in uspeli ohraniti. Franja je kulturni spomenik državnega pomena, vpisana je na poskusni seznam svet. dediščine pri Unescu in nosi znak evropske dediščine.
V nadaljevanju poti se nismo obrnili nazaj proti Logatcu, temveč nas je voznica Adrijana zapeljala proti čudoviti Škofji Loki.Opravili smo panoramski ogled, se spomnili na Visoško kroniko in Ivana Tavčarja, na usodo Agate Schwarzhobler, ki so jo zapečatilili na loškem gradu. In nismo pozabili na škofjeloški pasijon, ogromno gledaiško procesijo s preko 900 igralci. Uprizarjajo jo vsakih nekaj let. Zdaj se pripravljajo na 200-letnico, leta 2021. Tudi pasijon je vpisan na seznam nesnovne kulturne dediščine pri Unescu.
Zadnja postaja potepanja so bile Trojane. Jasno, da so danes krofi blagovna znamka vrhunskega pomena, mi pa smo iz naftalina potegnili še zgodbe iz Napoleonovih časov. Takrat so tu rovarili rokovnjači in pobijali francoske vojake. Ja, le kdo so bili ti zaraščeni možje, ki so vzbujali strah in trepet vse tja do Kamnika? Delček iz mozaika naše preteklosti...
Avtobus je zadišal po krofih, zdrvel mimo kamna, ki loči deželi in ajd proti Štajerski.