Carlobianchi in Doriano, dva luftarska petdesetletnika, ki živita po načelu »nikoli ne odkloni zadnje pijače«, neke noči spoznata Giulia, sramežljivega in malce izgubljenega študenta arhitekture. Naključno srečanje se razvije v brezkončno odisejado po beneški nižini, polno slabih nasvetov, mačkastih juter, vprašljivih poslovnih idej in kozarcev, ki so napol prazni le na prvi pogled …

iz prve roke
»Film Še eno rundo, pa greva se je rodil neke zimske noči pred skoraj desetimi leti, po velikem pijančevanju v Benetkah z mojim dragim prijateljem. Tiste noči sva spoznala mladega študenta arhitekture z beneške IUAV in med nami se je spletlo čudovito prijateljstvo. Naslednjega jutra sva mu napol v šali začela praviti o filmu /…/ o dveh moških, ki bi se iz hribov odpravila na zadnji kozarček v Benetke. Skratka, film je nastal malo po naključju in se vrti okoli treh tem: alkohola, prijateljstva in arhitekture. /…/