Takšno smučanje na Pohorju ni novodobna pogruntavščina. Tako so to počeli pred več kot sto letih najprej gozdarji, za katere se predvideva, da so konec 19. stoletja z izobraževanja v Avstriji, smuči prinesli na Pohorje.

Kaj kmalu pa so obrt izdelovanja smuči osvojili tudi Pohorci sami. Kot ugotavlja Tončica Urbas v članku "Krplje in smuči na Pohorju" iz leta 1955, so pred smučmi Pohorci poznali le krplje. Zato je možno zaslediti, da so smučem ponekod rekli tudi dolge krplje. Takšno smučarsko pohodništvo je bilo pred 2. svetovno vojno katalizator pohorskega zimskega turizma, na kar nakazujejo pisni in arhivski fotografski viri (na spodnji fotografiji sta smučarska pohodnika pod Jezerskim vrhom, vir: Pokrajinski arhiv Maribor).

To nedeljo je na skupni turi 18 udeležencev z Gorenjske, Štajerske in Koroške najprej razvajalo brbončice pri Faniki Jeromel in Matjažu Ježu v večnamenskem centru Občine Mislinja na Kopah.

Na poti od Kop do Jezerskega vrha in nazaj, z vmesnima postankoma na Ribniški koči in v Holcer pubu, nas je Pohorje navduševalo s paleto sivih in modrih odtenkov, katerih se ne bi branili akademski slikarji, nekaj deset centimetrskim pregrinjalom svežega pršiča, ki je čakal samo na nas, da smo zdrsnili skozenj ter menjevanjem snežnih metežev in oken razjasnitev – s svetlobo nekje med apokalipso in razsvetljenjem.

Pohorje ne potrebuje kulis. Vse je že tam. A ne za vsakega. Le za tiste, ki so to pripravljeni videti, slišati in čutiti.

Besedilo: Peter Zajc

Fotografije: Maša Čas, Peter Zajc, Pokrajinski arhiv Maribor