Planinci iz pobratenega PD Žeželj iz Kragujevca so nam letos med 12.in 15. junijem pripravili planinske ture v okolici Divčibar. Hribovje Divčibare se nahaja v okolici Valjeva in je zaradi lahke dostopnosti v velikem turističnem razcvetu.

Po prihodu v Srbijo so nas pričakali v Valjevu, kjer so poskrbeli za našo osvežitev. Po tradiciji so nas tudi tokrat odpeljali v enega od bližnjih samostanov. To je bil samostan Čelije, ki se nahaja v vasi Letić, nekaj kilometrov iz Valjeva, na levem bregu reke Gradac. Do njega smo se spustili po 931 stopnicah. Samostan je razglašen za kulturni spomenik velikega pomena in je kot tak pod zaščito Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov s sedežem v Valjevu. Domneva se, da je bil zgrajen med letoma 1276 in 1282. Samostan je znan po tiskarstvu, založništvu in ikonopisju ter hrani številne pomembne knjige in spise.

Po ogledu samostana smo se zapeljali na Divčibare, kjer smo se nastanili v hotelu Pepa in si po večerji ogledali še vaško tržnico.

Drugi dan smo izvedli dva pohoda. Oba smo pričeli izpred hotela. Prvega smo opravili do Ljubinkinih livad, popoldan pa smo se povzpeli na dva sosednja vrha Crni vrh in Velika pleča. Pri tem bi se zahvalili vodiču iz planinskega društva Valjevo, ki je tudi dober prijatelj z našim Jožetom, za odlično vodenje in dobro razlago tako okoliških vrhov, kot tudi zgodovine teh krajev. Med pohodoma nas je očarala neokrnjena narava. Negativno pa nas je presenetila divja gradnja, brez kakršnega koli načrtovanja.

Tretji dan smo se zapeljali v vas Kosjerič, kjer nas je pričakalo okoli 50 planincev PD Žeželj s katerimi smo izvedli skupni pohod na planino Povlen. Snidenje s starimi prijatelji je bilo prisrčno in za pogovore je bilo dovolj časa med  samo hojo. Po nekaj kilometrih smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina se je povzpela na vrh Mali Povlen, druga skupina pa  se je takoj odpravila proti slapom Taoska vrela, kjer sta se obe skupini  združili na skupnem kosilu. Po krajšem počitku nas je čakala še vrnitev na izhodiščno točko, kjer nas je čakal avtobus. Po slovesu s planinci iz Kragujevca, smo se odpravili nazaj na Divčibare.

Četrti dan smo se med povratkom proti domu ustavili v Vraljevu, kjer smo si ogledali tržnico in obiskali apoteke. Prijatelji iz PD Žeželj pa so poskrbeli za malico med potjo. Čakala nas je še mejna kontrola, ki se običajno kar zavleče.

Spoznali smo zanimiv del Srbije. Kot vedno, so bili domačini veseli in zadovoljni, da se naša tradicija obiskov nadaljuje vse od leta 2011, ko smo podpisali svečano listino o sodelovanju. Želeli bi si samo, da bi se povabilu odzvalo več naših članov.